S pojmi, kot so plusenergijska, ničenergijska, pasivna ali nizkoenergijska hiša, se dandanes srečujemo malodane na vsakem koraku, gotovo pa se jim na morejo izogniti tisti, ki načrtujejo svojo prvo hišo ali obnavljajo obstoječo, da bi zmanjšali porabo energije in povečali bivalno ugodje. Ker vsaka taka naložba stane, so marsikomu pot do lastne hiše olajšali na Eko skladu z nepovratnimi finančnimi sredstvi in ugodnimi krediti, ki so na voljo tako za nizkoenergijske kot pasivne hiše.

Nizkoenergijska in »dobra« nizkoenergijska hiša

Večina investitorjev se najpogosteje odloči za gradnjo ali nakup nizkoenergijske hiše, v kateri poraba energije za ogrevanje ne sme presegati 40−60 kWh na kvadratni meter, ali za »dobro« nizkoenergijsko hišo z letno porabo toplotne energije 25 kWh kvadratnih metrov. Tako imenovana »dvoinpollitrska hiša« porabi približno 2,5 litra olja na kvadratni meter uporabne stanovanjske površine na ogrevalno sezono. Pri nizkoenergijskih hišah in njenih bolj ali manj varčnih različicah za ogrevanje še vedno izkoriščamo konvencionalne sisteme za proizvodnjo toplote (kotli na sekance, drva, kurilno olje, plin); v prostorih pa so nameščeni radiatorji. Izvor prihrankov pri nizkoenergijski hiši predstavljata tako boljša toplotna zaščita in rešeni toplotni mostovi. Dvoinpol- ali trilitrska hiša (letna poraba te je okoli 3 litre kurilnega olja za ogrevanje kvadratnega metra) ima obenem vgrajeno prezračevalno napravo, ki uporablja toploto izrabljenega zraka, ali pa sončne sprejemnike za ogrevanje sanitarne vode.