Pasivna hiša je najoptimalnejša energijsko varčna hiša, saj ne potrebuje klasičnih grelnih teles kot so peči, kotli, radiatorji, termostatski ventili, cevi, cisterne. Letna poraba energije za ogrevanje ne presega 15 kWh/m2, kar ustreza letni porabi ≈ 1,5l kurilnega olja, ≈ 1,6l zemeljskega plina ali ≈2,4l utekočinjenega naftnega plina na kvadratni mester ogrevane površine. Potrebno toploto v prostorih zagotavlja ogret zrak, ki ga dovaja prezračevalna naprava. Standard pasivne hiše pa se doseže z določeno debelino in vrsto izolacije ovoja zgradbe (stene, streha, tla), zmanjšanje toplotnih mostov, potrebna je pravilna vgradnja izredno kakovostnih oken in vrat. Stiki elementov iz gradiv različne toplotne prevodnosti morajo biti pravilno povezani. Zrakotesnost ovoja je obvezna, saj ne sme prihajat do nenadzorovanih toplotnih izgub. Zato je potrebno v pravi količini in na želen način dovajati zrak s prezračevalno napravo z vračanjem toplote izrabljenega zraka.

Vir: Delo, Pasivna hiša: Veliko prednosti, a ne brez pasti, Intervju s strokovnjakinjo dr. Martino Zbašnik Senegačnik, napisal Tomaž Švagelj, 31. januar 2008

Koncept pasivnih hiš je bil kot pilotni projekt prvič razvit leta 1991 v Darmstadu. Razvil pa ga je dr. Wolfgang Feist (Passivhaus Institut). Ta prototip se je v praksi tako izkazal, da je nastal standard pasivnih hiš, ki se na trgu pojavljajo od leta 1998.
Pri pasivni hiši je potrebno že v začetni fazi načrtovanja sodelovanje različnih strok kot so arhitekt in strokovnjaki gradbene fizike ter strojnih in elektro instalacij. Porabijo štirikrat manj energije v primerjavi z novogradnjami, izvedenimi po trenutno veljavnih predpisih. Sožitje ekologije in ekonomije je posledica izboljšane toplotne izolativnosti, zmanjšanje toplotnih mostov, zrakotesnosti, vgradnje posebnih oken ter prisilnega prezračevanja.

Vir: Dr. Martina Zbašnik Senegačnik, Pasivna hiša, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 2007, str. 23,24.