Člani družine Kepec so se pred dvema letoma iz mestnega vrveža preselili v mirno, z zelenjem in drevjem obdano majhno naselje Hočevje v Suhi krajini, kjer so si na vzpetini zgradili hišo. Do takrat so živeli v 40 let stari in neizolirani hiši, kjer jih je, predvsem gostiteljico, pozimi ves čas zeblo, čeprav so pridno nalagali v peč centralne kurjave na drva. Pred začetkom gradnje sta si zato Frenk in Simona Kepec želela, da bi bilo v novem domu vedno prijetno toplo, pri čemer sta misel na neudobno kurjenje z drvmi zatrla že v kali. Ekološka ozaveščenost in želja živeti v naravi in predvsem z njo sta še pripomogli k odločitvi za pasivno hišo.

Lokacijska informacija v počitniškem naselju, kjer stoji hiša, omejuje velikost tlorisa hiše na največ 60 kvadratnih metrov, višino pa na pritličje in mansardo, pri čemer ni ovir za klet. Investitorja sta zato izrabila danosti parcele na vzpetinici in hišo delno vkopala v zemljo, pri čemer sta ostali odprti južna in severovzhodna stran. Pripravljene so že vse napeljave, da tu po potrebi uredijo mini stanovanje (bivalna površina je manjša zaradi kotlovnice) ali še eno otroško sobo (najmlajši od treh otrok ima za zdaj bivalno pravico v spalnici), morda bo tu našla prostor domača telovadnica, skratka, vse je še odprto. »Odločitev za podkletitev je bila dobro premišljena, pri gradnji pa smo poskrbeli, da ni vplivala na zrakotesnost objekta. Celotna klet je narejena tako kot preostali bivalni prostori in izolirana z vseh strani, v njej ni nobenih mrzlih predelov, izolirana je tudi kotlovnica,« razloži Frenk Kepec.

V pritličju je odprt dnevni bivalni prostor, ki se z visokimi okni odpira na južno stran, s panoramsko steno pa na jugozahodno, kjer bodo spomladi dokončno uredili teraso. Na jugozahod gledata tudi okni iz obeh otroških sob, medtem ko sta spalnica in kopalnica na severovzhodni strani. Ne glede na to, skozi katero okno pogledaš, se ti pred očmi odprejo zeleni vrhovi dreves, ki se počasi že barvajo v jesenske odtenke. Pravi raj v primerjavi z mestnim vrvežem, pravita lastnika.

Toplota in udobje

V hiši živijo dobri dve leti in življenje je bistveno drugačno kot v prejšnji, štirideset let stari neizolirani hiši. »Prej nas je kar naprej zeblo, ne glede nato, kako smo kurili, zlasti mene, ki sem, priznam, bolj zmrznjene narave. In če pomislim, da je bilo treba kar naprej nalagati drva, da nam je bilo kolikor toliko prijetno ... Hotela sem toploto in udobje in dobila oboje. Pravo razkošje,« navdušeno pove Simona Kepec, ki se ji na življenje v pasivni hiši ni bilo treba prav nič privajati. Preprosto udobno je postalo vse skupaj.

Odločila sta se za zidano hišo, o montažni niti nista razmišljala, saj Kepec pravi, da le malo ponudnikov obvlada zakonitosti zrakotesne gradnje, poleg tega montažna hiša po njegovih besedah slabo akumulira toploto. Prednost zidane vidi tudi v tem, da je lahko veliko dela opravil sam oziroma s tastovo pomočjo. Ker sta večinoma delala ob vikendih, sta ostala brez nasvetov inštruktorja, ki ga sicer ponuja proizvajalec zidakov, a sta zadevo speljala tudi brez njegove pomoči. Hiša je zgrajena iz 25 centrimetrov debelih zidakov iz penjenega betona, ki so dodatno izolirani z 28-centimetrsko plastjo toplotne izolacije. Investitorja sta večino informacij o zakonitostih pasivne gradnje našla na spletu, saj nista poznala nikogar, ki bi takšno hišo že imel, znala pa sta izbrati prave mojstre, ki so delo opravili tako, kakor je treba.

Talno ogrevanje nepotrebno

»Sosedje so se čudili, ko smo predizolirali toplotne mostove še pred zalitjem z betonom. Vse preklade, stebri, venci in plošča so dodatno izolirani s štirimi centimetri ekstrudiranega polistirena. Spraševali so, zakaj potrebujemo okna s trislojno zasteklitvijo, še manj jim je šlo v račun, zakaj potrebujemo tako debel sloj toplotne izolacije na stenah in pod streho. Vse skupaj je bilo zanje velika neznanka,« se gradnje spominja sogovornik, ki se sicer ukvarja z montažo pohištva in prezračevalnih sistemov.

Hiša se ogreva, hladi in prezračuje s kompaktno prezračevalno napravo Pau Combo 360 DC z vgrajeno toplotno črpalko zrak/voda, ki jo uporabljajo tudi za ogrevanje sanitarne vode. Sogovornik pove, da se toplotna črpalka od 1. marca letos še ni prižgala ne za ogrevanje prostorov ne za ogrevanje sanitarne vode, saj za to poskrbi 16 kvadratnih metrov sončnih kolektorjev na strehi. V kopalnici v mansardi in celotnem podkletenem delu so uredili talno ogrevanje, vendar lastnik prizna, da je bil to stran vržen denar: »Do zdaj ga še nismo vključili, ker je preprosto prevroče. Vgradnjo so mi vsi odsvetovali, a se, žal, nisem pustil pregovoriti, ker sem bil prepričan, da potrebujemo nekaj rezerve, za vsak primer. Verjetno zato, ker smo prej živeli v hiši, v kateri nas je kar naprej zeblo.«

Žaluzije bodo preprečile pregrevanje

Na večini oken ni kljuk, na nekaterih so le za vsak primer, če bi se pojavile težave s prezračevalnim sistemom. Načeloma pa oken, razen panoramske stene, ki vodi na teraso, sploh ne odpirajo. »Vselili smo se, še preden je bil prezračevalni sistem dokončan. Občutek je bil zelo čuden, v hiši je bilo zatohlo, kar naprej smo zračili, pa ni bilo nobenega pravega učinka. Ko pa smo zagnali prezračevalni sistem, so vse težave izginile, hiša se je v enem tednu posušila in razvlažila – prej smo imeli tudi 80- in celo večodstotno vlago,« pravi Frenk Kepec.

Sicer pa je pri treh majhnih otrocih, ki ne morejo biti pri miru, težko obdržati zaprt izhod na teraso, zato poleti ne komplicirata, če je panoramska stena odprta, čeprav se prostori malo pregrevajo, vendar se predvsem zato, ker so vsa okna še brez senčil. Namestila bosta zunanje žaluzije na motorni daljinski pogon, da ne bi uničili zrakotesnosti, in tudi vremensko postajo, ki bo samodejno uravnavala odpiranje in zapiranje žaluzij.

Poleti prostore hladijo prek zemeljskega prenosnika toplote, 200 metrov cevi zemeljskega kolektorja je zakopanih dva metra globoko okrog hiše. Poleti, ko bilo zunaj 32 stopinj Celzija, je prenosnik ohladil vstopni zrak na 16 stopinj Celzija, tako da je bila hiša prijetno hladna. Ko pa se je pregrela tudi zemlja in je imela na globini dveh metrov skoraj 20 stopinj Celzija, so ponoči ugasnili sistem in odprli okna. Zjutraj so jih zaprli in spet vklopili prezračevanje, kar se je izkazalo za najboljšo rešitev.

Stroški so zelo majhni. Lani pozimi, ko so bile temperature precej nizke – povprečna temperatura v Hočevju je pet stopinj Celzija nižja kot v Ljubljani –, so za ogrevanje prostorov in sanitarne vode od 1. novembra do vključno 28. februarja letos za električno energijo odšteli približno 120 evrov. Torej 30 evrov na mesec za 180 kvadratnih metrov bivalnih površin. Lastnik razmišlja, da bi na preostali del strehe namestil fotovoltaične module, tako da bi hiša postala plusenergijska, ampak tega se bo lotil šele, ko bo država malo bolj subvencionirala takšne naložbe.

Avtorica: Barbara Primc

Vir: www.delo.si