Eden najpomembnejših dejavnikov za ugodno počutje v prostoru je kakovost zraka, ki jo dosežemo z zračenjem. Viri onesnaženja zraka v prostorih so: vonjave, vlaga, organske spojine, mikroorganizmi, radon (naravni žlahtni plina) in ostalo kot je npr. cigaretni dim, kuhnje hrane,...

Za doseganje čim manjših toplotnih izgub je v pasivni hiši obvezen sistem kontroliranega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka. Sveži zunanji zrak se zajema zunaj objekta skozi zaščitno rešetko na fasadi ali na strehi in dovaja po dobro izoliranih ceveh do prezračevalne naprave. Pred vstopom se v filtru izločijo prašni delci. V prenosniku toplote (imenovanem tudi rekuperator) se sveži zrak predgreje s toploto odpadnega zraka, ki se izsesava iz zgradbe. Od tu gre ogreti sveži zrak prek razvodnega sistema v t. i. dovodneprostore (dnevna soba, jedilnica, spalnice, delovna soba). Izrabljeni odvodni zrak se zajema vprostorih, obremenjenih z vlago in vonjavami (kuhinja, stranišče, kopalnica, lahko tudi pomožni prostori) in po kanalih odvede do prezračevane naprave. V prenosniku toplote odda toploto svežemu in hladnemu dovodnemu zraku, nakar se po dobro izoliranih ceveh odvedena prosto. Po standardu pasivne hiše morajo imeti prenosniki toplote izkoristek, večji od 75%. Sodobni prenosniki toplote že skoraj v celoti izrabijo toploto izstopajočega zraka (okrog 90%). Poleg tega ima sistem tudi filtre, ki dovedenemu zraku odvzamejo pelod in prah, kar je velika prednost za alergike.

V pasivnih hišah je zrak vedno svež. Odpiranje oken tako ni več potrebno, čeprav ni prepovedano. Uporabniki lahko odprejo okno vedno, kadar si želijo. Prezračevalna naprava največkrat obratuje le pozimi, od novembra do februarja ali marca, preostali čas je lahko izklopljena in se hiša prezračuje skozi okna. Nenazadnje potrebuje prezračevalna naprava električno energijo, ki pa je pri pasivnih hišah omejena z dovoljeno porabo primarne energije (120 kWh/(m2a)).

VIR: http://www.fa.uni-lj.si/filelib/8_konzorcijph/konzorcij-internet_ph.pdf