|
Ali je fotovoltaika metoda, s katero lahko učinkovito in ekonomsko zmanjšujemo CO2, so subvencije prevelike, kako lahko investitorji ločijo med različnimi vrstami sončnih fotonapetostnih modulov, ki jih je danes na trgu že ogromno, obenem pa so med njimi velike razlike v kakovosti in tehnologiji ter tudi v ceni? Na ta in nekatera druga vprašanja je za Energetiko.NET odgovarjal dr. Uroš Merc, direktor slovenskega podjetja Bisol, ki se ukvarja s proizvodnjo fotonapetostnih modulov.
FOTO: Valerija Hozjan
V zadnjem času je področje fotovoltaike podvrženo številnim kritikam. Nekatere med njimi trdijo, da s fotovoltaiki ni mogoče učinkovito in ekonomsko zmanjševali CO2 in da so subvencije prevelike, prav tako je vprašanje, ali si lahko Slovenija sploh privošči fotovoltaiko … Vaš komentar?
Pri teh kritikah gre preprosto za nepoznavanje ekonomike. Ker želimo sončno elektrarno amortizirati v 15 letih, je seveda dražji tudi proizvodni strošek; vse druge elektrarne amortiziramo v 40, 50 letih. Po drugi strani se pri fotovoltaični tehnologiji proizvodni strošek vsako leto bistveno zmanjša; ob podvojitvi kapacitet v svetu bi se za 22 odstotkov. Na to kaže navsezadnje tudi tendenca v uredbi o zagotovljenih odkupnih cenah, ki se vsako leto znižajo za 7 odstotkov.
Fotovoltaika je pravzaprav edina tehnologija, za katero smo prepričani, da bo vsako leto cenejša in bolj konkurenčna konvencionalnim energetskim virom. V Sloveniji to točko preloma pričakujemo leta 2012, 2013. Ko jo bomo dosegli, bo elektrika iz sonca v primerjavi s konvencionalno elektriko cenejša brez podpor; v Evropi naj bi do točke preloma na 90 odstotkih trga prišlo do leta 2020.
Mislim, da številke govorijo same zase. Tistim, ki navajajo tovrstne argumente kot kritiko proti fotovoltaiki, svetujem, da se podrobneje seznanijo z izračuni donosnosti. V Bisolu smo vedno na razpolago za kakršna koli vprašanja.
Pravite tudi, da potrebuje Slovenija odkupne cene samo še dve leti?
V nekem delu jih ne bi potrebovali niti danes,vendar želimo panogo razvijati dovolj hitro, zato so te podpore za zdaj še potrebne. Če po drugi strani pogledamo, koliko podpor gre za hidroenergijo, in sicer največji delež zbranih sredstev, in koliko za fosilne vire – državna poroštva so namreč tudi del subvencij –, o cenovni nevzdržnosti, če to primerjamo s fotovoltaiko, ki dobi nizek kumulativni delež sredstev, ni mogoče govoriti.
V Sloveniji smo lani za vse sončne elektrarne namenili 1,1 milijona evrov, polovico te vsote pa smo plačali kot davek na dobiček pravnih oseb.
Torej so kritike neutemeljene?
Absolutno neutemeljene.
Kje so razlogi, da želimo sončno elektrarno amortizirati v 15 letih?
To izhaja verjetno iz garancijskih dob, ki jih dajo proizvajalci, vendar gre za nepoznavanje. Garancijske dobe, ki jih zagotavljamo proizvajalci, so se razvile zaradi podpor, ki so veljale na posameznem trgu. Ko je Nemčija pred leti uvedla podporo z zagotovljeno odkupno ceno za deset let, so se pojavili proizvajalci, ki so dajali garancije na deset let. Ko so se posamezne podpore z zagotovljeno odkupno ceno povečale na 15, 20 let in tako naprej, se je zvišala tudi garancijska doba.
Pri tem imamo znotraj garancije module, ki izgubijo bistveno več moči, in tiste, ki z bistveno manjšo degradacijo, ki jim moč ne upade skoraj nič. Pravzaprav gre za enostavno analogijo, in sicer da si vsakdo računa proizvodni strošek glede na zagotovljeno odkupno ceno, ki jo država ponudi. Toda tudi po tem obdobju elektrarna še zmeraj deluje in lahko deluje še mnogo let. Ne vidimo razloga, da modul ne bi deloval tudi 100 let.
Pomembno pa je še nekaj drugega. Pri sončnih elektrarnah gre za manjše razpršene uporabnike, se pravi investitorje, ki pričakujejo drugačno donosnost oziroma življenjsko dobo izdelka. Če pa gre za institucionalnega investitorja, kot je denimo Holding Slovenske elektrarne (HSE), ki se ukvarja z energetsko panogo na pravni ravni, je ta ekonomika drugačna. Treba je primerjati primerljivo s primerljivim.
Se splača graditi večje ali manjše sončne elektrarne?
Mikroelektrarne, to so tiste, ki imajo skupno moč pod 50 kilovatov, imajo višje zagotovljene odkupne cene. Mislim, da je to sprejemljiv mejnik, ki omogoča, da so tudi manjše elektrarne donosne. Sam spodbujam vsakogar, naj postavi elektrarno. Če ne zaradi drugega zaradi okoljske ozaveščenosti in dejstva, da bo čez nekaj let zelo hvaležen.
Kaj pa (ne)zanesljivost obnovljivih virov? Sonce ne sije vedno, tudi veter ne. V svetu, v kakršnem živimo, je to zelo pomemben dejavnik.
Seveda, vendar je nekaj treba razumeti. S stacionarnim računalnikom sem zmeraj priklopljen na vtičnico in mi električne energije nikoli ne zmanjka, vendar nisem fleksibilen. Ko pa imam prenosni računalnik, sem fleksibilen, vendar nimam vedno na voljo vtičnice. Moram pa reči, da sem bolj zadovoljen s prenosnim kot pa samo s stacionarnim računalnikom. Znam se prilagoditi. Svoj način uporabe električne energije lahko prilagodim glede na razpoložljivost, ki mi je na voljo.
Na žalost pa je vedno tako, da čakamo ekonomiko. Zaradi tega se je bilo najbolj smiselno lotiti razvoja fotovoltaične panoge tako, da se je najprej industriji in posledično investitorjem ponudila ekonomska spodbuda.
Nikoli ne bom rekel, da je nekaj boljše. V debatah me želijo dostikrat speljati, da bi komentiral uporabo fosilnih goriv ali jedrske energije. Vendar se s tem ne ukvarjam in teh področij ne poznam dovolj natančno, da bi jih lahko komentiral. Verjamem pa, da je in bo potrebna zdrava energetska mešanica. Tudi fotovoltaika ne bo mogla vsega pokriti. Evropska industrija se zavzema za 12 odstotkov elektrike iz sonca v omrežje, ampak zgolj na osnovi tega, da bomo cenovno konkurenčni. Mislim celo, da bo povpraševanje večje in ne bo ostalo samo pri 12 odstotkih.
Zato nagovarjam vse družbene akterje, naj ne zaspijo na področju, ki ga je treba posredno urediti, da bo to povečano povpraševanje tudi realizirano.
Gre razvoj v to smer?
Mislim, da gre. Seveda traja nekaj časa, da se predstavi tudi industrija, da dobi zaupanje in zna začrtati smernice. Ko začnejo predvideni rezultati kazati končne rezultate in vlivajo dodatno zaupanje, se stvari počasi toliko uredijo, da jih začnemo razvijati z roko v roki.
Vaše podjetje je prisotno tudi na tujih trgih. Kakšne izkušnje imate z delom v tujini? Kako je urejeno to področje?
Prodajati samo na slovenskem trgu in biti še zmeraj svetovno konkurenčen, ne gre. Zakaj pravim svetovno konkurenčen? Slovenija je vendarle del Evrope, sveta. Če nisi konkurenčen v Sloveniji, kdo drug prav gotovo bo. V Sloveniji pa si lahko konkurenčen, če temeljiš svoje aktivnosti na mednarodnih trgih; s tem se dosega ekonomija obsega, to je edini možni razvoj. Tuji trgi so lahko relativno zahtevni, ker so njihovi obsegi veliki. Treba je doseči zadostno razpršenost na vseh trgih.
Tudi na tujih trgih so zmeraj kakšni problemi, še posebej zato, ker je panoga tudi tam marsikdaj nova – še zmeraj vsi najbolj »trpimo« ob nepoznavanju panoge. Zgodilo se nam je že, da prodajalci naših distributerjev skorajda niso poznali proizvoda in tudi inštalaterji kljub mnogim referencam niso znali brati tehničnih podatkov. Zato je zelo pomembno, da redno usposabljamo vse akterje: od inštalaterjev, distributerjev ter investitorjev do kupcev. Le tako bomo imeli možnost še nadalje se razvijati. Zakonodaja se pa postopoma izboljšuje.
Tudi vaša panoga se sooča s poplavo kitajskega blaga. Predstavlja to resno konkurenco?
Zelo nenavadno je, da je predstavlja delovna sila v ceni proizvoda strošek v višini štirih odstotkov, izdelek pa je na Kitajskem cenejši za 30 odstotkov. Tudi mi bi lahko na primer steklo kupovali na Kitajskem za 60 odstotkov ceneje, vendar se ne želimo ukvarjati s tem, da bi vsako steklo iz masovne proizvodnje preverjali, ali prepušča toliko svetlobe, kot piše na specifikaciji, in če jo prepušča po celotnem svetlobnem spektru … To pa je ključno za delovanje elektrarne. Uporabljamo namreč posebna, kaljena stekla, vendar tudi visoko prepustna stekla z malo vsebnostjo železa.
Kako lahko torej investitorji ločijo med različnimi vrstami sončnih fotonapetostnih modulov, ki jih je danes na trgu že ogromno, obenem pa so med njimi velike razlike v kakovosti in tehnologiji ter tudi v ceni.
Izjemno težko je vnaprej ugotoviti, ali je dobavitelj zanesljiv.
Vsa panoga si bo prav gotovo v prihodnje prizadevala, če tega še ne dela danes, da bi bila kredibilna. Delajmo s kredibilnimi partnerji, naj cena ne bo predmet debate. Predmet debate naj bo donosnost investicije, tam se vidi, koliko stvar v resnici stane. To je lahko ključen problem. Imamo izkušnje s številnimi velikimi slovenskimi podjetji, kjer se uprave in finančni direktorji pomanjkljivo spoznajo na izračune donosnosti, kar je pravzaprav absurd. Nesprejemljivo je odločiti se za investicijo brez poznavanja nekaj ključnih parametrov.
Pri sončni elektrarni ne gre nikoli samo za posamezen izdelek, ki je le del nečesa in nima nobenih električnih in drugih tehničnih parametrov in ni odvisen od tega, kako ga implementiramo v končni izdelek. Absurd je, če kdo tako razmišlja.
Ogromno je tehničnih specifik, na katere je treba misliti, ko se postavlja sončna elektrarna. Gre za dimenzioniranost sistema, skupno moč razsmernikov, izolacijo, odpornost na UVE svetlobo … Seveda je od tega odvisna cena, ki pa hkrati tudi določa v precejšnjem obsegu – ne zmeraj –, koliko bo elektrarna proizvedla. Treba se je pogovarjati o kilovatnih urah na kilovat inštalirane moči. Z drugimi besedami: donosnost je odgovor na vprašanje, koliko evrov stane kilovatna ura.
In še zadnje vprašanje: Po zdaj veljavni zakonodaji je treba gradbeno dovoljenje v Sloveniji dobiti za vsako elektrarno, ki oddaja električno energijo v omrežje, tudi za tisto, ki jo postavimo na strehi.
Verjamem, da nisem edini, ki je bil nad zadnjimi izjavami Ministrstva za okolje in prostor (MOP, op. p.) v zvezi z gradbenimi dovoljenji presenečen. Osebno sem pred tem že dobil jasna zagotovila, da gradbena dovoljenja za elektrarne na streho niso potrebna. Vem, da je bilo nad tem dejstvom presenečeno tudi Ministrstvo za gospodarstvo in kolikor vem, tam že pripravljajo uredbe, ki bodo ta zaplet ustrezno rešile.
Absurd je, da Ministrstvo za okolje in prostor dovoljuje gradnjo sončnih elektrarn na strehah brez gradbenega dovoljenja, če gre le za lastno rabo oziroma če se proizvedena elektrika uporablja le v objektu. V tem primeru je dovolj lokacijska informacija. Ko sončno elektrarno priklopimo na omrežje, pa je gradbeno dovoljenje potrebno! Po drugi strani Ministrstvo za gospodarstvo tega ne zahteva. Po energetskem zakonu namreč pri priključitvi sončnih elektrarn, manjših od enega megavata, gradbeno dovoljenje ni potrebno, priključitev prav tako ne zahteva mnenja energetskega inšpektorja. V tem je absurd.
Vir: www.energetika.net
|
Fotovoltaika 
