Naši domovi lahko potrošijo ogromno energije in ustvarijo velike količine emisij ogljikovega dioksida. To pa ni nujno potrebno. Energetsko učinkovita gradnja lahko zmanjša naše ogljikove odtise.

Danski arhitekt Olav Langenkamp se je pred nekaj meseci s svojo družino preselil v njihov novi dom – v gladko črno škatlo, ugnezdeno med borovci, z razgledom na širno zeleno obzorje. Razen z modnim videzom in čudovito lokacijo se hiša lahko ponaša še s prijaznostjo do podnebja. Potroši namreč 80 % manj energije kot običajna hiša podobne velikost, pri čemer prihrani dve toni emisij ogljikovega dioksida na leto.

Ko je Langenkamp pričel pripravljati načrte za hišo leta 2006, je izbral gradbene tehnike za „pasivno hišo", ki zelo znižajo porabo energije. Te vključujejo takšno umestitev zgradbe, da bo zbirala toploto sonca, posebej debelo izolacijo, zelo učinkovita okna in poseben sistem kroženja zraka, ki bo pomagal vzdrževati enakomerno temperaturo.

„Ena najtežjih nalog za arhitekta je oblikovati lastno hišo", je rekel Langenkamp na 12. mednarodni konferenci o pasivnih hišah aprila 2008. Že na začetku pa se je odločil, da bo njegova hiša učinkovita, kot je le mogoče. „Odločitev o pasivni hiši je bila nujna," je rekel.

Trdo delo se je poplačalo čez dve leti, ko je hiša postala prva zgradba na Danskem, ki je dobila potrdilo o pasivni hiši – neobvezen nabor meril, ki zahtevajo veliko nižjo porabo energije kot to določajo tradicionalni gradbeni standardi.

Čeprav je pristop pasivne gradnje dražji od običajnega, se v državah, kjer se najbolj uporablja – kot sta Nemčija in Avstrija – cene že znižujejo, ker pogostost uporabe tehnologije in gradbenih tehnik narašča.

Langenkamp je dejal, da je sam dokazal, da je na Danskem mogoče graditi pasivne hiše po sprejemljivi ceni in da je za projekt veliko interesa. „Potencialne stranke že kličejo in pišejo, da bi pridobile več informacij, druga pasivna hiša na Danskem pa je že v pripravi," je rekel.

Rastoča zamisel

Zamisel izvira iz 80. let prejšnjega stoletja, prva serija zgradb pa je bila končana leta 1990 v Darmstadtu v Nemčiji. S pomočjo projekta CEPHEUS (stroškovno učinkovite pasivne hiše kot evropski standard), ki ga je financirala EU, je bilo zgrajenih 250 zgradb v petih državah, s čemer je bila poslovna donosnost zamisli dokazana.

Zanimanje za zgradbe z nizko potrošnjo energije je v zadnjih letih naraslo zaradi vse večje zaskrbljenosti nad podnebnimi spremembami in visokimi cenami energije. Po podatkih organizatorjev Passivhaus Institut se je te letne konference v Nuerenbergu (Nemčija) udeležilo več kot 1100 arhitektov, načrtovalcev, gradbenikov in posameznikov, da bi slišali o projektih, kot je Langenkampov – pred desetletjem je bilo zainteresiranih približno sto navdušencev.

Trenutno je na svetu več kot 10.000 zgradb s potrdilom o standardu pasivne hiše, od majhnih posameznih hiš do poslovnih stavb, šol in prodajaln. Veliko teh se nahaja v Nemčiji in Avstriji, od koder zamisel izvira, povpraševanje pa hitro narašča tudi v drugih državah.

Poleg tega se pristop uporablja tudi pri prenavljanju obstoječih zgradb. Pretekli projekti so pokazali, da je učinkovitost do desetkrat boljša kot pred časom, ko se je pričela uporabljati ta metoda, kar je zelo znižalo zneske na položnicah za energijo v velikih javnih zgradbah, kot so bolnišnice in šole.

Zamisel

V tehnologijah pasivnih hiš se uporablja vrsta načel namesto neprilagodljivih pravil načrtovanja. Ta vključujejo:

• Uporaba narave. „Pasivna sončna zasnova" pomeni zmanjšanje površine zgradb in okna, obrnjena proti ekvatorju (na jug v Evropi), da bi bil izkoristek sončne energije kar največji.
• Debela obleka. Superizolacija zmanjšuje izgubo toplote skozi stene, strehe in tla. Posebna pozornost je namenjena preprečevanju nastajanja „toplotnih mostov" – majhnih odprtin v zgradbah, ki omogočajo uhajanje toplote.
• Visokotehnološka okna. Pasivne hiše uporabljajo okna s trojno zasteklitvijo in posebnimi premazi ter so zapolnjena s plini, kot sta argon ali kripton. V povprečju bodo okna, obrnjena na jug, v pasivnih hišah v srednji Evropi več energije pridobila kot izgubila, tudi sredi zime.
• Svež zrak. Za vzdrževanje kakovosti zraka in obnovitev zadostne količine odpadne toplote, da običajni sistem ogrevanja ni potreben, se uporabljata mehanska sistema za prezračevanje in ponovno uporabo odpadne toplote. Pri tem se lahko pri ogrevanju ali hlajenju vhodnega zraka v sistemu prezračevanja uporabljajo tudi v tla zakopane cevi, ki toploto iz zemlje prenašajo na zrak ali obratno. Slednje zagotavlja tudi neprestan dotok svežega zraka.
• Zatesnjenost. Z zagotavljanjem izjemne zračne neprepustnosti gradbenih spojev se količina toplega ali hladnega zraka, ki lahko prehaja skozi zgradbo, minimalizira, kar omogoča mehanskemu sistemu prezračevanja ponovno uporabo toplote, preden zrak izpusti ven.

Različna podnebja po Evropi zahtevajo vrsto različnih pristopov.

Druge tehnologije

Za zmanjševanje vpliva zgradb na okolje se uporabljajo tudi številni drugi pristopi:

• „Zgradbe z nično porabo energije" aktivno ustvarjajo svojo lastno energijo s pomočjo turbin ali solarnih plošč. V nekaterih državah dobijo lastniki za elektriko, ki jo dovajajo nazaj v državno omrežje, plačilo po premijski ceni.
• Obstaja veliko inovativnih pristopov za velike poslovne zgradbe in tovarne, ki uporabljajo velike strešne površine za solarne plošče ali okoliške tokove zraka za poganjanje vetrnih turbin.
• Novo pisarniško poslopje v Stockholmu bo do 15 % toplotnih potreb pokrilo s telesno toploto potnikov, ki uporabljajo sosednjo centralno postajo.
• Po svetu postajajo priljubljene strehe, prekrite s prstjo in rastlinami. Takšne „zelene strehe" nudijo dodatno izolacijo in vsrkavajo ogljikov dioksid (CO2), ki povzroča podnebne spremembe.
• Inženirsko podjetje na Nizozemskem je razvilo sistem, ki poleti črpa toploto iz cestnega asfalta. Toplota se skladišči pod zemljo in pozimi uporabi za ogrevanje sosednjih zgradb. Poleg tega sistem zagotavlja, da na cesti pozimi ni poledice.

Vir: ec.europa.eu