Model pasivne hiše, kot ga poznamo danes, je Nemec dr. Wolfgang Feist – ki je, mimogrede, napisal tudi predgovor k vaši knjigi Pasivna hiša – razvil leta 1991, torej pred devetnajstimi leti. Je po vašem razvoj tega področja dovolj hiter? Danes imamo okoli 20.000 pasivnih hiš, poznamo pa tudi že ničenergijske, energijsko samozadostne ter plusenergijske hiše.

Vedno bi lahko bili še bolj ambiciozni, kljub temu se ne gre pritoževati. Dr. Feist je leta 1991 v okviru evropskega projekta postavil večdružinsko pasivno hišo v nemškem Darmstadtu blizu Frankfurta in v njej živi še danes. Njegov projekt se je izkazal za tako dobrega, da je postal osnova za standard pasivne hiše, po katerem se gradi še danes. Med letoma 1996 in 1998 so v Nemčiji nastajala prva pasivna naselja, najprej v obliki vrstnih hiš, konec devetdesetih let pa se je ta standard začel predvsem v Nemčiji in Avstriji že množično uporabljati, medtem ko se je v Švici razvil standard hiše Minergie P, pri katerem je metodologija za izračunavanje nekoliko drugačna, je pa tudi tam končni produkt hiša, ki porabi za ogrevanje manj energije kot 15 kWh na kvadratni meter ogrevane površine letno. Če govorimo torej o razvoju tehnologije, teh nekaj let ni dolga doba, razvoj je bil precej hiter.

V Sloveniji smo o pasivni gradnji začeli razmišljati nekoliko kasneje, tudi ideja o ekološkem obnašanju je med Slovenci manj zasidrana kot v omenjenih evropskih državah in temu primerno je bilo tudi sprejemanje standardov pasivne hiše. O pasivnih hišah so v začetku novega stoletja začeli govoriti posamezniki, po letu 2005 pa so nekateri zanesenjaki prve take hiše že tudi postavili. Te hiše štejejo kot pilotni projekti, njihovo postavitev pa so spremljale precejšnje težave, ker niti niso imeli izvajalci dovolj znanja niti ni bilo na voljo ustreznih komponent.

Torej so znanje in materiale prenašali iz tujine?

Tako je, predvsem z nemškega območja. Tudi dr. Feist je, po tem ko je zgradil prvo pasivno hišo, v Darmstadtu ustanovil Inštitut pasivnih hiš, ki je mnogo pripomogel k promociji hiš in izobraževanju.

Če se še nekoliko vrnem k prvemu vprašanju, naj nadaljujem, da sem leta 2006 ugotovila, da pri nas ni celovitega vpogleda v pasivno hišo. Namreč, za standard, ko hiša porabi manj kot 15 kWh na kvadratni meter letno, mora biti ovoj zelo kakovosten, hiša mora imeti ustrezen prezračevalni sistem in tako naprej, vse te zahteve pa lahko dosežemo le, če upoštevamo vse kriterije takšne gradnje, kar je pogosto težko. Zato sem se odločila, da napišem knjigo, ki na poljuden in hkrati strokoven način pojasnjuje vse potrebne principe, zadrege in težave.

Menim, da je knjiga izšla ob pravem času, saj je leta 2008 vlada sprejela akcijski načrt za učinkovito rabo energije in namenila 7,5 milijona evrov za spodbujanje rabe obnovljivih virov ter za uvedbo ukrepov učinkovite rabe energije. Del tega je seveda tudi gradnja zelo dobrih nizkoenergijskih in pasivnih hiš. V okviru Fakultete za arhitekturo smo – ravno v času, ko je bil objavljen 7,5 milijona evrov »težak« razpis – oblikovali Konzorcij pasivna hiša, v katerega je trenutno včlanjenih blizu 40 podjetij z ustreznim znanjem in ponudbo komponent za gradnjo pasivnih in zelo dobrih nizkoenergijskih hiš. To znanje in ponudba sta tudi omogočilo gradnjo skoraj 50 hiš z letno porabo energije za ogrevanje manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter, kolikor jih je pri nas nastalo do sedaj.

Spodbude iz tega razpisa bodo namenjene za gradnjo 199 hiš.

Tako je. Spodbude so namenjene za gradnjo hiš, ki so zgrajene v boljšem standardu, kot ga predvideva Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah. To so hiše, ki porabijo največ 30 do 35 kWh energije za ogrevanje na kvadratni meter letno, medtem ko pasivne hiše – kot sem že omenila – porabijo manj kot 15 kWh energije na kvadratni meter letno.

Pri trenutnem stanju tehnologije je glede na ceno najbolj optimalna pasivna hiša, nadaljnje nadgradnje zahtevajo pa že večje vložke, ki niso več racionalni, pišete v svoji knjigi. Kdaj bodo tudi te nadgradnje racionalne? Je to odvisno le od cen solarnih tehnologij?

Podatek, ki ga navajate, je iz leta 2006, danes vse bolj rentabilna postaja tudi že plusenergijska hiša, če ima na strehi nameščene sončne module, ki proizvajajo elektriko. To elektriko je možno odvesti v javno omrežje, investitor pa za to dobi možnost odkupa po subvencionirani ceni. Tak sistem se vrne v 11 do 12 letih, medtem ko je njegova življenjska doba okoli 30 let. Samozadostna hiša pa je še vedno predraga, kajti v njej moramo energijo, ki jo pridobimo poleti, shraniti za zimski čas. To lahko storimo s pomočjo gorivnih celic, kar pa je še zelo draga tehnologija. Ničenergijska hiša vso energijo pridobi iz sončne energije, vendar je še vedno povezana z javnim energetskim omrežjem – poleti oddaja energijo v omrežje, pozimi pa jo iz njega črpa.

Slovenija bo šele v kratkem, menda že ta mesec, dobila prvo plusenergijsko hišo. Je to dosežek ali pa smo še vedno daleč za razvitimi Nemčijo, Avstrijo, Švico in nekaterimi drugimi državami, kjer imajo že cela naselja energijsko varčnih in pasivnih hiš? Morda veste tudi, ali kdo načrtuje gradnjo energijsko samozadostnih ali ničenergijskih hiš?

Načrti so za pasivne hiše s sončnimi moduli, najbolj znana pri nas je omenjena Petkovškova hiša, je pa še nekaj drugih primerljivih gradenj. Mislim, da načrtov za energijsko samozadostne hiše v Sloveniji še ni. Najbližja samozadostni je le na Kredarici, kjer pa so povsem drugačne razmere, in se tudi rentabilnost meri drugače.

Omenjate Nemčijo in Avstrijo, za katerima še vedno capljamo. Pri nas pasivne hiše gradijo le zasebni investitorji, v tujini pa so pasivne tudi že večstanovanjske stavbe, proizvodne hale, športni objekti, vrtci, šole, celo cerkve itd. Skratka, večji objekti, ki jih največkrat financira država, ki pravzaprav mora dobro gospodariti z javnimi sredstvi. Drugo področje, ki pri nas še ni razvito, v tujini pa je že, pa so sanacije. Govorim o sanacijah obstoječih stavb, ki so zelo velike porabnice energije – to je odvisno tudi od obdobja, v katerem so bile grajene –, tako da lahko s sanacijo dosežemo tudi do 10-kratno zmanjšanje porabe energije.

Zakaj smo pri nas pri tem zaspali?

V Sloveniji je problem to, da do sedaj ni bilo prave zakonske podlage, s katero bi bilo možno zahtevati energijsko bolj varčne objekte. Tu je država res nekoliko zaspala. Pravilnik iz leta 2002, ki trenutno še velja, ni dovolj strog, javni razpisi pa dajejo prednost najcenejšemu ponudniku. Še en problem je: pri večstanovanjskih objektih je potrebno za posege na objektu soglasje vseh lastnikov, kar pa skoraj ni mogoče doseči.

Kaj pa stanovanjski skladi?

Ti že gredo v tej smeri. Ljubljanski stanovanjski sklad denimo že uvaja ukrepe za energijsko učinkovitost in takšno gradnjo, o tem pa menda razmišljajo tudi že na nacionalnem stanovanjskem skladu.

Mislim, da se bo stanje izboljšalo tudi z uvedbo energetske izkaznice, ki bo v kratkem postala obvezna pri vsaki gradnji. Energetska izkaznica bo namreč prikazovala kakovost fasadnega ovoja, kakovost izgradnje s stališča porabe energije itd., vse to pa bo investitorju, ki bo kupoval nepremičnino, povedalo, kakšno kakovost kupuje. Sedaj namreč investitorji pogosto kupijo mačka v žaklju. Mnoge objekte prodajajo kot energijsko varčne, a pogosto se po nakupu izkaže, da to niso.

Torej že prihaja do manipulacij s pojmi, povezanimi z energijsko varčnostjo v gradnji?

Do zlorab prihaja zlasti zato, ker ni natančne definicije, kaj sploh je nizkoenergijska hiša. V Sloveniji je to vsaka zgradba, ki porabi manj energije, kot določajo veljavni predpisi iz leta 2002. (V resnici je stvar še bolj ohlapna – v zadnjem času so vse zgradbe »nizkoenergijske«.) Kmalu bomo sicer dobili novi PURES, ki bo zelo omejil porabo energije za ogrevanje v zgradbah, do takrat pa bomo imeli nizkoenergijske zgradbe, ki v resnici porabijo za ogrevanje od 40 do 70 kWh energije na kvadratni meter letno.

Bo torej novi PURES dober?

Mislim, da bo. Usklajen bo z evropsko direktivo, ki bo prav tako začela veljati v kratkem. Tako bomo pravzaprav prvič imeli sodoben pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah.

Kaj je današnji cilj graditeljev pasivnih hiš? Graditi po čim nižjih cenah, graditi čim bolje, morda graditi vse več tudi z naravnimi materiali, preizkušati meje recimo glede toplotne izolativnosti, toplotnih mostov, zrakotesnosti …?

Vse, kar ste navedli. Investitorji si predvsem želijo objekt, ki bo potreboval malo energije za ogrevanje in bo nudil čim boljše bivalno ugodje. Pogost je tudi ekološki odnos investitorja do objekta, seveda pa je pasivne standarde vselej mogoče nadgraditi tudi z naravnimi gradivi; poznamo že pasivne hiše iz ilovice, slame in drugih naravnih gradiv. Obstajajo pa tudi pasivne hiše, ki so namenjene prav socialno ogroženim družinam. Logika je preprosta: socialno ogrožena družina nima denarja za drago ogrevanje, zato je smiselno v takšne objekte nastaniti ljudi z minimalnimi dohodki. Seveda pa se zanje odločajo tudi ljudje, ki jim je pasivna hiša stvar prestiža.

Se pravi pasivne hiše, po domače rečeno, niso le za petičneže?

Ne, lahko jo ima vsakdo. V Evropi – v Avstriji, Nemčiji, Švici … – je pasivnih hiš že okrog 20.000, te hiše pa v zadnjem obdobju hitro rastejo zlasti v sosednji Avstriji. Na Dunaju so začeli graditi največje pasivno naselje doslej, ki bo imelo 1.700 stanovanj, v njih pa bo živelo okoli 5.000 ljudi.

Ali že prihaja do prehitre gradnje pasivnih ter energijsko varčnih hiš, ali zaradi kvantitete trpi kvaliteta?

Ne. To so pravzaprav zelo enostavne stvari. Pasivna hiša ni nič novega, je po pravilih dosledno načrtovana zgrajena hiša. Ključno je, da je zgradba dobro izolirana, da nima toplotnih mostov in da je zrakotesna. S toplotnim ovojem je mišljena stenska toplotna izolacija debeline 25 do 30 centimetrov in okna z izredno dobro toplotno izolativnostjo. Za pasivno hišo je bilo razvito okno s troslojno zasteklitvijo in dodatno izoliranim okvirjem. Za steno, streho in temeljno ploščo se zahteva toplotna prehodnost od 0,1 do 0,15 vata na kvadratni meter Kelvina (W/(m2K), op. p.). Pri oknih je bila včasih toplotna prehodnost okrog 2,5 W/(m2K), danes pa je standard za okno za pasivno hišo do 0,8 W/(m2K), kar je trikrat boljše kot pri starejših oknih. Potem ko smo poskrbeli za okna, moramo poskrbeti še za to, da konstrukcija nima toplotnih mostov, torej da ni elementov z večjo toplotno prevodnostjo, kot jo ima izolirana stena, kajti skoznje uhaja toplota. Toplotni ovoj mora biti torej sklenjen po celotni površini, in to je temeljni princip pasivne hiše.

V klasični hiši lahko tudi do 30 odstotkov toplote izgubimo zaradi prezračevanja in raznih netesnih mest v ovoju zgradbe, kar je zelo veliko. Zato mora biti pasivna hiša zgrajena zrakotesno, tako da ni špranj, skozi katere bi uhajala toplota. Hiša se prezračuje s sistemom kontroliranega prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka – rekuperacijo. Oken torej zaradi prezračevanja ni potrebno odpirati – lahko pa jih, če to želimo iz drugih razlogov. S tem sistemom v zgradbo uvajamo sveži zrak, ki ga zajemamo zunaj, po ceveh pripeljemo do prenosnika toplote – rekuperatorja, tu hladen, sveži zrak sprejme toploto izstopajočega zraka in nato ga po ceveh vodimo v bivalne in spalne prostore. Zrak je torej svež in topel. V kuhinji, na stranišču, v kopalnici, shrambi itd. ga zajemamo, zopet vodimo po ceveh v prenosnik toplote, kjer odda toploto hladnemu vstopajočemu zraku, nazadnje pa kot izrabljen in hladen zrak zapusti objekt. Prenosniki toplote imajo danes že zelo dober izkoristek in zadržijo tudi več kot 90 odstotkov toplote v zgradbi. V zgradbi imamo tako vedno svež zrak – česar v običajnih objektih nimamo –, zaradi prezračevanja pa ne izgubljamo toplote.

S temi ukrepi lahko omejimo porabo energije za ogrevanje na manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter letno, kar je, preračunano v gorivo, manj od litra in pol kurilnega olja na leto. To toploto pa moramo seveda pridobiti, kar je možno z različnimi sistemi. Najenostavnejši sistem predstavlja toplotna črpalka, ki jemlje toploto iz okolice.

V Sloveniji imamo zelo malo pravih pasivnih hiš. Izračunana poraba namreč ni edini kazalnik, ali je hiša pasivna ali ne. Nekatere hiše dosežejo porabo pod 15 kilovatnih ur, vendar imajo še vedno prevelike toplotne izgube, zato morajo imeti vgrajene dodatne radiatorje ali talno ogrevanje. To je najdražja varianta pasivne hiše, kajti kadar je vse narejeno dosledno, radiatorjev in peči ne potrebujemo. V tem primeru je pasivna hiša cenejša od zelo dobre nizkoenergijske.

Ali še ni dovolj znanja, da bi postavili pasivne hiše brez dodatnega ogrevalnega sistema?

Tudi to je razlog, da, čeprav se trudimo izobraževati vse, ki se ukvarjajo s pasivno hišo. Tudi sama bom letos precej časa namenila izobraževanju ponudnikov komponent, izvajalcev in investitorjev. Vsako leto organiziramo izobraževanje članov Konzorcija pasivna hiša. Ugotavljamo namreč, da tudi ponudniki komponent nimajo dovolj znanja o vseh segmentih pasivne hiše. Svoje komponente poznajo do obisti, a treba je poznati cel ustroj pasivne hiše, ker jo je mogoče samo tako optimizirati. Če imajo pasivne hiše dodatne ogrevalne sisteme, seveda ni narobe, vendar je cena zato nekoliko višja, kot bi lahko bila, če bi bila hiša optimizirana.

V Sloveniji imamo že precej ponudnikov hiš, od tradicionalnih, ki teže prehajajo na sodobno ekološko gradnjo, do manjših fleksibilnih podjetij, ki svojo ponudbo nenehno izboljšujejo, tudi z izobraževanji v tujini. Razlike med njimi so, se zdi, precejšnje …

V Konzorciju pasivna hiša sta dve kategoriji ponudnikov, in sicer ponudniki zelo dobrih nizkoenergijskih hiš ter ponudniki pasivnih hiš. Člani so tudi podjetja Lumar IG, Marles hiše, Riko hiše, Kager hiša, Rihter montažne gradnje ter Eko produkt in Montažna gradnja Tadej Zimic. Vsa ta podjetja lahko postavijo zelo dobro nizkoenergijsko hišo s svojo tehnologijo in znanjem. Poleg tega so začeli tudi z gradnjo pasivnih hiš. Trenutno ima Lumar IG zgrajenih največ pasivnih hiš, to podjetje je razvilo celo poseben sistem za stene in streho, za katerega so pridobili certifikat Inštituta pasivna hiša iz Darmstadta. Pasivno hišo so trenutno že postavili tudi Eko produkt, Montažna gradnja Tadej Zimic in Marles hiše. Vsako podjetje lahko razvije pasivno hišo, menim pa, da je to težje v večjih tradicionalnih podjetjih, ki morajo najprej doseči preskok v svojem delovanju.

Zakaj se človek počuti bolje v pasivni kot v klasični hiši? Ker med drugim ne čuti prepiha po tleh? V knjigi sicer to omenjate, vendar vas prosim, da to razložite na čim bolj enostaven način.

Pasivne in zelo dobre nizkoenergijske hiše imajo dober toplotni ovoj brez toplotnih mostov, tako da so notranje površine sten toplejše kot v običajnih objektih. Temperatura običajno ne pade pod 17 ali 18 stopinj Celzija, medtem ko imamo v običajnih hišah 13, ob oknih pa 11 ali še manj stopinj Celzija, odvisno od kakovosti oken. Ob hladnih površinah se zrak ohlaja, se spušča proti tlom, ker je težji od toplega zraka, se pomika na tlemi proti notranji steni, ob tem se segreje, in ker je lažji od hladnega, se začne dvigovati, tako da zrak po prostoru nenehno kroži. Čim večje so razlike med temperaturo zraka in temperaturo notranje površine zunanjega ovoja, tem hitrejše je kroženje zraka, ki ga ljudje občutimo kot prepih. Da ta občutek izboljšamo, navadno povečamo temperaturo ogrevanja, tako da odpremo radiator.

V pasivni in dobri nizkoenergijski hiši pa je temperatura notranjih površin precej višja, razlika med temperaturo zraka in temperaturo notranje površine je le 3 do 4 stopinje Celzija. Zrak se zato ne giblje tako hitro kot v klasičnih objektih, nimamo občutka, da smo na prepihu, in pri nižjih temperaturah zraka dosežemo večje temperaturno udobje. To je torej bistvo – da imamo tople prostore ob minimalnih potrebah po energiji za ogrevanje, drug pogoj za veliko udobje pa je stalno sveži zrak.

Sama sem trikrat bivala več dni v pasivni hiši, in to novembra, ko je vreme turobno, malce deževno in megleno, občutek v objektu pa je bil tak, kot v klasičnem objektu meseca junija, ko imamo odprto okno, tako da je zrak svež, nas pa ne zebe. To je posledica dotoka svežega in toplega zraka v prostor.

Dajejo naravna gradiva še kak bolj poseben občutek udobja ali pa so »zgolj« v zadovoljstvo posameznikov, ki si prizadevajo za čim bolj naravno bivanje?

Običajno naravna gradiva pomenijo dodatno izboljšanje bivalnega ugodja v prostoru. Denimo ilovnati ometi zelo dobro shranjujejo vlago, ko je ta v prostoru zelo visoka, ko je nizka, jo zraku v prostoru oddajajo. Poznamo še nekaj gradiv s to sposobnostjo. So pa tudi gradiva, ki akumulirajo toploto, ko je temperatura v prostoru visoka. Recimo masivna gradiva na vroč poletni dan odvzamejo temperaturo zraku in zmanjšajo pregrevanje prostora, ko sonce neha sijati, pa to toploto oddajajo nazaj v prostor.

Učinke gradiv pa je lahko tudi negativen. Nekatera gradiva v fazi uporabe sproščajo različne substance, ki lahko v večjih koncentracijah ogrožajo človekovo zdravje. Tako npr. lahko premazi in laki vsebujejo topila, ki obremenjujejo prostor. Obstajajo seveda tudi naravni premazi, ki pa imajo pogosto kakšne omejitve, ki jih investitorji niso pripravljeni sprejeti, tako da se raje odločajo za bolj agresivne izdelke, s katerimi obdelajo površine različnih gradiv v zgradbi. Vse te substance, ki izhlapevajo iz premaznih sredstev, lahko obremenjujejo zrak. Še posebej pozimi so koncentracije zaradi manj pogostega prezračevanja lahko tudi nevarne. Prav prezračevalni sistem pa v tem primeru zelo uspešno skrbi za to, da se zrak vseskozi obnavlja in so te koncentracije veliko nižje. Omenjene koncentracije v pasivnih objektih zaradi prezračevalnega sistema pogosto niti ne dosežejo kritičnih stopenj.

Če se še vrneva k oknom: ali ob vgradnji troslojnih oken potrebujemo za pravo udobje tudi ustrezen sistem prezračevanja, morda kar rekuperacijo?

Absolutno. Okna s stroslojno zasteklitvijo imajo zelo dobro toplotno izolativnost, hkrati pa so tudi izredno zrakotesna. S tem se prepreči velik del toplotnih izgub v zgradbi, popolnoma pa preprečimo tudi dostop svežega zraka, ki ga za udobno in zdravo bivanje potrebujemo. Zato morajo imeti pasivne in zelo dobre nizkoenergijske hiše obvezno vgrajen sistem prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka.

Potreba po prezračevalnem sistemu pa se pravzaprav pojavi ob vsaki menjavi starih oken z novimi, ki precej bolj tesnijo in s tem povzročajo manj toplotnih izgub. Ker pa običajno pri tovrstni prenovi investitorji ne vgradijo tudi prezračevalnega sistema, se kmalu na stenah pojavi kondenzirana vlaga in nato plesen. Proizvajalci oken bi morali opozoriti, da menjava oken ni edini ukrep, ampak da je potreben ob tem tudi primeren prezračevalni sistem. Poleg nizke porabe energije za ogrevanje je namreč zelo pomembno tudi zdravo bivalno okolje.

Tudi ljudje oddajamo toploto, in to cca 100 W, odvisno od telesne aktivnosti. Ker je treba pri pasivni gradnji upoštevati, koliko bo v hiši stanovalcev in kakšne naprave bodo uporabljali, me zanima, ali potemtakem ni smiselno, da bi bil v pasivnem standardu zgrajen, recimo, fitnes center?

Zakaj pa ne, v tujini tudi že obstajajo? Bi pa potrebovali manj energije za ogrevanje, ker bi je ljudje več oddali. Pri šolah in vrtcih je zanimivo ravno to, da se pri projektiranju upošteva več notranjih virov. V razredu je recimo do 30 otrok, ki oddajajo energijo. Bolj je objekt izoliran, bolj pridejo do izraza ti nizkotemperaturni toplotni viri.

Vrniva se še k toplotnim črpalkam. Pri pasivnih hišah se za ogrevanje priporoča uporaba toplotnih črpalk, možna pa je tudi uporaba sistemov na kurilno olje, zemeljski plin in na utekočinjen naftni plin. Ali ni to v pasivni hiši nekako »neetično«? Ali med toplotnimi črpalkami katero prav posebej zagovarjate?

Konvencionalni ogrevalni sistemi v pasivni hiši niso primerni zato, ker so predimenzionirani. Na trgu namreč ni naprav za tako nizke toplotne moči kot so v pasivni hiši. Zato je toplotna črpalka tu smiselna in zelo primerna. Je pa toplotne črpalke zelo težko razvrstiti v hierarhično zaporedje primernosti. Za učinkovitost toplotnih črpalk je zelo pomemben temperaturni nivo vira toplote. Čim višja je njegova temperatura, tem boljši je. Izbira toplotne črpalke in sistema za zajem toplote iz okolice pa je odvisna od pogojev in danosti na lokaciji. Tako je toploto okolice možno pridobivati iz različnih globin zemljine površine, iz podtalnice, iz zraka. Torej je potrebno preučiti pogoje pri vsaki lokaciji posebej.

Sončna energija, ki prodira v hišo skozi steklene površine, ustvarja dobitke toplote, obenem pa skozi steklene površine toplota tudi uhaja. Kako zagotoviti ravnotežje med toplotnimi izgubami in dobitki toplote?

V Sloveniji imamo štiri letne čase, zato moramo hišo »obleči« za poletje in za zimo. Za zimske razmere je dobro optimalno razmerje prosojnih in neprosojnih površin. Na delih z veliko sonca naj bi imeli več steklenih površin, da skoznje prehaja sončna toplota v zgradbo. Okno mora imeti dobre karakteristike, da je toplotna bilanca lahko pozitivna – torej da se skozi okno pričakuje več toplotnih dobitkov kot toplotnih izgub. Pri pasivni hiši toplotna prehodnost vgrajenih oken ne sme presegati 0,8 vatov na kvadratni meter Kelvina. Neprosojni pa le 0,1. Torej imajo okna še vedno osemkrat slabšo toplotno izolativnost in tudi osemkrat več toplotnih izgub. Zato je razmerje med prosojnim in neprosojnim delom fasade zelo pomembno. Hiša mora funkcionirati tudi poleti, ko je sončnih dobitkov preveč. V Sloveniji je največkrat večji problem pregrevanje kot ogrevanje. Pri slednjem v klasični hiši odpremo radiator, poleti pa je ukrepanje težje. Objekt potrebuje sistem klimatskih naprav, saj je toploto treba odpravljati iz objekta. Za poletni čas je nujna sončna zaščita, sicer je udobje poleti na račun zimskih dobitkov preslabo. Najboljša je konstrukcijska sončna zaščita oziroma elementi kot so tende, roloji, nadstreški in tako naprej, ki preprečujejo, da bi sončni žarki padali na steklo. Pozimi, ko je sonce nižje, takšna zaščita ne preprečuje sončnim žarkom, da bi prehajali skozi zasteklitev. K mikroklimi zelo pripomore tudi zelenje. Pred steklenimi površinami lahko raste listnato drevo, ki poleti sončni energiji preprečuje prodiranje skozi steklene površine, pozimi pa ne, ker listje jeseni odpade.

Ko ste zbirali gradivo za knjigo »Pasivna hiša«, ste obiskali številne kraje in mesta v Evropi, ki se lahko pohvalijo s pasivnimi in nizkoenergijskimi zgradbami. Kaj vam je še posebej ostalo v spominu? Ima Slovenija – morda zaradi svoje majhnosti – kakšne posebne priložnosti, da se približa kateremu od primerov dobre prakse?

Pasivna hiša je videti kot klasična hiša in navzven ni videti razlik, torej bi težko rekli, da bomo uvedli novo oblikovno prakso. Drži pa, da je določene elemente treba v pasivni hiši vgraditi drugače; ni, recimo, dovoljen tak balkon, da armirana betonska plošča prebije toplotno izolacijo. Skozi betonsko ploščo, ki predstavlja medetažno konstrukcijo in se potem nadaljuje v balkon, toplota zelo hitro odteka. To je toplotni most, ki v pasivni hiši ni dovoljen. Zato je zelo pomembno, da so že v fazi načrtovanja domišljeni vsi detajli, ki zagotavljajo, da zgradba ne bo imela toplotnih mostov. Ampak to se na obliki zgradbe ne vidi.

Ali se potemtakem lastniku stare hiše bolj izplača energetska sanacija ali nova pasivna hiša?

Če je poudarek na »izplačati«, je energijska sanacija boljša rešitev. Sicer pa se to preverja na vsakem primeru sproti. Nenazadnje energijska sanacija ni edino, kar potrebujejo stari objekti. Pasivna hiša je seveda nekoliko dražja. Koliko, pa je odvisno tudi od metode primerjave – če primerjamo pasivno hišo s klasično grajeno ali z nizkoenergijsko, grajeno po novem PURES-u in bo morala imeti boljšo izolacijo in prezračevalno napravo. Če gledamo s tega vidika, je pasivna hiša manj kot pet odstotkov dražja od nizkoenergijske hiše, ta pa je že precej dražja od take, ki se je še pred nedavnim gradila pri nas.

V prihodnje bodo torej stavbe dražje, a to je zopet dvorezno. Dražje bodo na začetku kot investicija, a bodo hkrati cenejše za vzdrževanje. Zopet pa so pomembne želje investitorja.

Verjetno je prav zaradi pomembnosti orientacije zgradbe nujno, da graditelj lokacijo izbere glede na tip gradnje ali drugače: verjetno ni smotrno prav na vsaki lokaciji postaviti pasivne hiše, še manj pa ničenergijsko, energijsko samozadostno ali plusenergijsko hišo?

Teoretično je možno postaviti pasivno hišo na vsako lokacijo – če ta ni idealna, je pač hiša dražja, saj potrebuje še več izolacije in še boljša okna. Tako je tudi z ostalimi energijsko varčnimi zgradbami. V sosednji Avstriji stoji samozadostna hiša na 2.100 metrih nadmorske višine. Taka zgradba je izredno draga, a ker tam ni mogoče postaviti drugačne hiše, je to edina možnost, obenem pa ta hiša danes nima nobenih vzdrževalnih stroškov.

V svoji knjigi omenjate tudi, da se odnos do okolja stanovalcev, ki nekaj let živijo v nizkoenergijskih ali pasivnih naseljih, spremeni. Kaj bi po vašem morali storiti, da bi dvignili splošno ozaveščenost oziroma ali po vašem zadostujejo ukrepi, kot je podeljevanje nepovratnih sredstev in ugodnih kreditov Eko sklada za te namene?

S stališča privabljanja investitorjev so odgovor zagotovo subvencije in ugodni ekološki krediti, drugo pa je, da bi ljudje morali imeti možnost, da preizkusijo, kakšno udobje nudi pasivna hiša. Takšno naselje so postavili v avstrijskem mestecu Groβschönau, se pa tudi pri nas pripravlja gradnja takšnega naselja v Veliki Preski, v litijski občini. Jože Kos, snovalec tega projekta, se trudi, da bi zgradil naselje pasivnih hiš za poskusno bivanje, ki bi prispevalo tudi k razvoju ekološkega turizma na tamkajšnjem območju. Projekt smo tudi že predstavili okoljskemu ministru, zanimiv pa se je zdel tudi predstavnikom Eko sklada. Zdaj pobudniki projekta iščejo še druga zainteresirana slovenska podjetja, da bi se pridružila, in verjamem, da bomo uspešni.

Avtorica: Alenka Žumbar

Vir: www.energetika.net