Po direktivi EU o energetski učinkovitosti stavb bi morale biti do leta 2018 vse javne stavbe skoraj ničenergijske, do leta 2020 pa bi morale biti take vse nove stavbe. Je ta cilj po vašem uresničljiv?

To je zahteva, zapisana v osnutku prenovljene direktive o energetski učinkovitosti stavb, ki jo moramo implementirati v dveh letih po sprejemu tega predpisa, kar se bo zgodilo, tako pričakujemo, maja letos. Prva naloga bo definirati, kaj sploh je ničenergijska stavba. To je prepuščeno državam članicam. Menim, da je termin skoraj ničenergijska hiša posledica usklajevanja raznih teženj v državah članicah EU. Najbrž se je razprava sukala okrog tega, ali so to nizkoenergijske stavbe oziroma zelene hiše, dejstvo pa je, da so se odločili za precej splošno definicijo. Osebno mi je to všeč. Natančna definicija je prepuščena članicam EU, ker je gradbena zakonodaja v državah različna in ostaja v njihovi domeni. Direktiva govori le o tem, da je treba minimalne zahteve uskladiti s stroškovno učinkovitostjo, in dopušča tudi boljše gradnje. Definicijo bomo pripravili glede na to, kakšni bodo nacionalni trendi.

Jasno je, da bodo morale biti vse stavbe v prihodnje zelo dobro toplotno zaščitene, da bo raba energije za njihovo delovanje, ne le za ogrevanje, ampak tudi za hlajenje, pripravo tople vode in razsvetljavo, minimalna. Te potrebe po energiji pa bomo morali tudi v čim večji meri pokrivati z obnovljivimi viri energije.

Sprašujete me, če je ta cilj realen. Najbrž je, če smo se tako opredelili. Govorim o evropskih ciljih 20-20-20 do leta 2020, kar je pravzaprav nujnost, ki se ji bo moral prilagoditi tudi gradbeni sektor z novejšim konceptom snovanja stavb in z večjim vključevanjem naprednih tehnologij. Trenutno smo v fazi, ko te napredne tehnologije spremljamo in jih uveljavljamo posamično. To seveda nekoliko draži investicije, za koliko, pa je težko reči. V tujini recimo za pet odstotkov, pri nas pa gotovo več, ker načrtujemo premalo učinkovito in zato pogosto prihaja do podvajanja tehnologij, vsaka nova tehnologija pa predstavlja tudi višjo ceno.

O katerih naprednih tehnologijah govorite?

O tehnologijah za izkoriščanje obnovljivih virov energije, pri potrebah po energiji pa o mehanskem prezračevanju z vračanjem odpadne toplote. To bo v prihodnosti morala biti uveljavljena tehnologija. Po drugi strani pa imajo arhitekti in nekateri uporabniki kar nekaj pripomb na te sisteme; pravijo, da tolikšna tehnologija zveni nekoliko tehnicistično, in izpostavljajo vprašanje, ali je namen oblikovanja notranjega okolja v tem, da kontroliramo notranje pogoje do maksimuma in ne dopuščamo odstopanj. Po nekaterih teorijah naj bi se bil človek s svojim metabolizmom sposoben prilagajati na odklone pri temperaturi, ne da bi takoj z mehaniziranimi napravami korigiral to ozko cono toplotnega ugodja.

Če se vrneva k izhodiščnemu vprašanju. Zdi se, da glede na zadane cilje čaka Slovenijo do leta 2018 ogromno dela …

Država bo morala pripraviti akcijski načrt, kako se bodo strožje zahteve, ki jih bomo postavili s prenosom direktive, uveljavile v praksi. Tu so različne poti: informiranje ter izobraževanje strokovnjakov, ki stavbe projektirajo, treba pa bo ozavestiti in informirati tudi investitorje.

Kaj pa z obstoječimi javnimi stavbami?

Za te stavbe zahteve ne bodo enake kot za nove, bo pa treba obstoječi stavbni fond prenoviti. V celotni rabi energije je to pomembno, ker so stavbe odgovorne za velik del – med 30 in 40 odstotki – rabe energije. Analize kažejo, da bo prirast rabe energije zaradi nizkoenergijskih novogradenj v prihodnosti zelo majhen – znašal naj bi odstotek ali dva –, več pa bo k prirastu rabe energije prispeval obstoječi stavbni fond. Da bi tega izboljšali, je treba letno v energetskem smislu deloma ali v celoti prenoviti od 4 do 6 odstotkov vseh stavb.

To bi torej morali, koliko stavb pa dejansko energetsko prenavljamo?

Uspeh prenove je odvisen tudi od spodbujevalnih instrumentov; trenutno nam uspeva prenoviti dva do tri odstotke stavb letno. Ta odstotek bi zagotovo morali povečati. Situacija v prihodnje bo močno odvisna od javnega sektorja oziroma od plasiranja kohezijskih sredstev. So pa v javnem sektorju izjemni potenciali za zmanjšanje energije.

Pa je javni sektor že angažiran oziroma pripravljen na ukrepanje?

Javni sektor je že informiran o tem, da bodo te investicije v prihodnosti nujnost, in se v okviru možnosti tudi odziva. Jasno je, da so osnova za kakršno koli investiranje energetski pregledi, na takšno investicijo se je namreč treba sistematično pripraviti, ne pa ukrepati stihijsko. Najprej je treba preveriti stanje, pripraviti strategijo ukrepov in potem iskati možnosti za financiranje.

Energetski pregledi že tečejo; toliko bolj intenzivno, če so za njimi razpisi, s katerimi se ta dela financirajo. Lani je bil k ukrepanju pozvan denimo šolski sektor, je pa seveda prav, da se energetski pregledi načrtujejo pravočasno in da občine v svojih proračunih pravočasno planirajo namenska sredstva. Vse prepogosto namreč pride do časovne stiske in potem iščejo rešitve v nekaj dneh, čeprav kakovosten energetski pregled terja svoj čas.

Kako je po tem ukrepanju Slovenija primerljiva z drugimi državami članicami EU?

Številčnih primerjav sicer nimam, a kot sem seznanjena, so se v tujini bistveno bolje organizirali. Po eni strani je namreč večina držav članic sprejela strožje zahteve pa tudi prioritete ima bolj jasne. Jasno pa je tudi, da kadar nasploh primanjkuje sredstev, jih primanjkuje tudi na tem področju; marsikje v tujini je ekonomska moč pač večja.

Torej si bo z novo direktivo o energetski učinkovitosti stavb tudi Slovenija končno morala postaviti prioritete?

Tako je. Pripraviti bomo morali akcijski načrt, ga redno spremljati in ga prilagajati, če bo treba.

Kolikšna je sicer v povprečju danes poraba energije v hišah?

Natančnega podatka o tem nimamo, saj ga statistika ne beleži. Spremlja porabo energije po sektorjih, ne pa tudi po posameznih stavbah. Razpolagamo pa s podatki iz naših študij, tako da pregled imamo, in to predvsem za stanovanjski sektor, manj za podjetniškega.

Raba energije v nestanovanjskih stavbah je zelo odvisna od kakovosti toplotnega ugodja v objektu. Razlike v porabi energije v starih in sodobnih stavbah, v katerih nadzorujejo temperaturo, relativna vlaga preprečuje ogrevanje itn., so ogromne. Na Zavodu za raziskave materialov in konstrukcij smo naredili več primerjav in moram reči, da smo bili z dobljenimi rezultati precej nezadovoljni, ker ne poznamo enega od pomembnih parametrov, kakovosti notranjega okolja, raba energije brez tega podatka pa praktično ne pomeni nič. Za obstoječe stavbe lahko rečem, da v njih pogosto ne dosegamo optimalnih pogojev, le človek se privadi obstoječim.

Omenjena direktiva o energetski učinkovitosti stavb je bila prenovljena konec leta 2009. Kaj vse prinaša?

Direktiva je bolje opredelila zahteve, ki se vežejo na obvezne energetske izkaznice, prinesla je strožje minimalne zahteve in tako naprej. Znižala je tudi prag za obvezno javno predstavitev energetske izkaznice v javnih stavbah s 1000 na 500 m2 in čez pet let na 250 m2. Do sedaj so bile študije vgradnje alternativnih energetskih sistemov obvezne za stavbe nad 1000 m2, tega pa tudi ni več ob večjih prenovah.

Omenila sem že, da je govor o stroškovno učinkovitih minimalnih zahtevah, kar nakazuje na to, da ne smemo izgubljati dobrih ekonomskih priložnosti, toda po mojem mnenju v Sloveniji že tako ali tako predpisujemo strožje zahteve. Direktiva govori tudi o minimalnih zahtevah za tehnične sisteme, kar bo opredeljeno v novem Pravilniku o energetski učinkovitosti v stavbah (PURES, op. p.). Je pa bilo to zajeto že v prvem PURES-u iz leta 2008. Pregledi se širijo s kotlov na celoten ogrevalni sistem.

Pri energetskih izkaznicah mora biti izključni indikator primarna energija, kar moramo še prilagoditi. Tu je nekaj dilem, saj je za kupca podatek o primarni energiji manj smiseln kot pa podatek o končni energiji, za katero mora dejansko plačati. Drugačno filozofijo, kot je v direktivi, ohranja tudi nekaj drugih držav članic EU. Pri trženju stavbe bo – skratka – treba objaviti tudi energijski indikator, kot je to recimo pri avtomobilih. Več bo tudi poudarka na priporočenih ukrepih v izkaznici, kar bo bolj zavezovalo k nadaljnjemu ukrepanju. Predvidena so tudi še tehnična določila glede vzpostavitve kontrole kakovosti pri izdajanju energetskih izkaznic in tako naprej. Direktiva govori še o tem, da je treba zakonodajo s tega področja povezati s prostorsko zakonodajo oziroma z zakonodajo o prostorskem načrtovanju in da je treba na ravni lokalne uprave informirati prostorske načrtovalce in inšpektorje o vseh njenih določilih.

Zanimiva zahteva je tudi vzpostavitev enotnega trga dela. Namreč, neodvisni strokovnjak, ki pripravlja energetske izkaznice in pregleduje denimo klimatske naprave, je reguliran poklic. Za regulirane poklice pa v EU velja, da ne sme biti ovir pri prehajanju strokovnjakov iz države v državo. Tu se pojavlja vrsta praktičnih ovir, zato menim, da smo še daleč od izmenjave strokovnjakov s tega področja. Problem je namreč v tem, da se kvalifikacije od države do države še vedno precej razlikujejo. A direktiva je jasna.

Kdaj bo energetska izkaznica končno nujna? Energetske izkaznice so sicer že dolga zgodba, ne nazadnje smo tudi z vami o njihovi uvedbi govorili že novembra 2005.

V energetskem zakonu smo termin za uvedbo energetske izkaznice že zapisali, toda zaradi zamujanja podzakonskih aktov izkaznice še niso implementirane, čeprav je evropska zakonodaja že prenesena v slovenski pravni red. Izkaznica je implementirana le delno, in sicer pri novogradnjah, kjer po energetskem zakonu vlogo energetske izkaznice »igra« izkaz toplotnih karakteristik stavbe. V njem so podatki ekvivalentni podatkom, ki se bodo znašli na izkaznici, tako da se kupci lahko o tem informirajo.

Za obstoječe stavbe zamujamo že več kot leto, za javne stavbe pa bi z malo truda še lahko ujeli rok za uvedbo izkaznic, ki je konec letošnjega leta. Javne stavbe je mogoče na to pripraviti tako, da njihovi upravljavci uvedejo energetsko knjigovodstvo oziroma da zberejo račune za energijo za zadnja tri leta, saj bodo javne stavbe dobile energetske izkaznice na podlagi dejanske rabe energije.

Ali se ti računi že zbirajo?

Razen informiranja drugih aktivnosti ne poznam, verjetno pa država skrbi za pridobivanje podatkov skozi druge projekte. So pa tu še občinski objekti, kamor država ne posega, a pomaga z informiranjem. Slišati je tudi, da se vzpostavlja agencija za javne stavbe, ki naj bi skrbela za javne objekte. Potem bo verjetno za to področje bolje poskrbljeno.

V drugih stavbah pa bodo energetske izkaznice uvedene takrat, ko bo pristojno ministrstvo podelilo prve licence za strokovnjake in pooblastila za izdajatelje teh izkaznic. Menim, da bodo prva izobraževanja lahko opravljena jeseni, temu pa bodo sledili nadaljnji koraki.

Katere novosti bo prinesel prenovljen PURES?

Osnovna dilema, vezana na PURES 1 in PURES 2, je bila metodologija, ki jo je predpisoval prvi PURES. PURES-u 1 je bilo očitano, da je v želji po poenostavitvi računskih postopkov predpisoval zelo enostavno metodo, ki je dajala pregrobe rezultate, da bi bili primerni kazalniki, ki jih vpišemo v energetske izkaznice. Ta metoda je bila obvezna pri projektiranju stavb in izkazu energijskih karakteristik, uporaba PURES-a pa bi nam sedaj delala težave, ker bi pri pripravi energetske izkaznice dobili drugačne vrednosti. Drugi očitek je bil, da je direktiva od nas zahtevala metodologijo za izračun rabe energije v stavbah, vse evropske države pa rabo energije omejujejo z minimalnimi zahtevami. Obstoječi PURES je omejeval največjo dovoljeno moč naprav v stavbi, prenovljen PURES pa poleg vrste tehničnih zahtev omejuje tudi največjo dovoljeno energijo v stavbi.

Glede ravni zahtevnosti minimalnih zahtev lahko rečem, da ni bistvenih razlik, ni pa bil namen PURES-a 2 zahtev še bolj zaostriti, saj so bile te stroge že v prvem PURES-u. Ne poznam nobene stavbe, ki bi bila v dveh letih, kolikor poznamo PURES, projektirana po tem pravilniku, so pa investitorji večinoma smiselno upoštevali nekatera njegova določila. Ambiciozni investitorji so stavbe bolje izolirali, glede rabe energije pa so se držali omejitev za največje dovoljene moči naprav. PURES 2 ni niti strožji niti blažji od PURES-a 1. Zahteve pa izraža drugače in omogoča izračun rabe energije za delovanje stavbe tako v fazi projektiranja kot v fazi izdaje energetskih izkaznic, tako da metodologija ostaja ista.

Glede omejitve rabe energije v novih stavbah …

Ne gre za številko, ampak za formulo. Zagotovo pa bo treba stavbe tudi redno vzdrževati in investitorji bodo morali skozi investicijsko vzdrževanje stavbe tudi ustrezno posodabljati. Najbrž se bo pri tem pojavil problem financiranja, ki ga deloma rešuje Eko sklad, drugi problem pa bo v tem, da so nekatere stavbe kulturno zaščitene.

Kaj pričakujete, da se bo zgodilo na trgu nepremičnin? Bodo stavbe, zgrajene pred PURES-om 2, znatno cenejše od stavb, grajenih po PURES-u 2?

Ne vem, če bodo znatno cenejše, zagotovo pa ne bodo na prioritetni listi. Namreč, med gospodarsko krizo so investitorji hitro dognali, da bodo prej prodali energijsko učinkovite objekte. Vsi veliki gradbeni projekti se tako že začenjajo z opredelitvijo za nizkoenergijsko gradnjo, nizkoenergijski koncepti pa so prisotni tudi v večstanovanjski gradnji, kjer se v večji meri pojavlja tudi že raba obnovljivih virov energije.

Nizkoenergijski koncept je torej že stalnica.

Absolutno!

Dvo- ali troslojna okna? Menda se tudi o tem stroka ne more zediniti. V čem je problem?

Troslojna okna imajo gotovo boljšo toplotno izolativnost, a prepuščajo hkrati manj sončnega sevanja in manj svetlobe; pogosto pa se ob tem pojavijo pomisleki o tem, da bi morda z dvojno zasteklitvijo lahko zajeli več sončne energije kot pa jo s prevajanjem skoznjo izgubimo. Toplotna bilanca trojne ali dvojne zasteklitve je odvisna tudi od lokacije in orientacije, v bolj osončenih krajih in pri južno orientiranih, nezasenčenih šipah se sicer lahko dvojna zasteklitev izkaže z ugodnejšo toplotno bilanco, a posploševati te ugotovitve na celotno stavbo niti najmanj ne kaže. Poleg tega se stavba dinamično odziva na klimatske razmere v okolju. Ni namreč dovolj, da lahko energijo zajamemo, ampak da jo moramo tudi shraniti in pravočasno izkoristiti, sicer smo si naredili medvedjo uslugo. To je enaka zgodba, kot je dilema, ali se izplača južno steno izolirati ali ne. Seveda se jo izplača!

Je po vašem na slovenskem trgu zadostna ponudba nizkoenergijskih in pasivnih hiš?

O teh stavbah se že ogromno sliši in piše, precej je bilo tudi že narejeno, a potenciali ostajajo. V prihodnje bomo zagotovo morali narediti še več. Skratka, stavbe bo treba še bolj optimalizirati.

Avtorica: Alenka Žumbar

Vir: www.energetika.net