Na letošnjem razpisu za centre odličnosti ste prijavili projekt »Trajnostno gradbeništvo in solarne tehnologije«, ki sicer ni bil izbran. Za kakšen projekt gre in ali ga boste na ZAG-u vseeno poskusili realizirati?

Projekt je bil potrjen, ne bo pa financiran. Bil je torej ocenjen kot primeren in gotovo ga bomo izvedli. Njegove vsebine so namreč aktualne same po sebi, ostaja pa vprašanje, kako ga izvesti. Center odličnosti bi bil zagotovo zelo dobra priložnost za vzpostavitev mreže za sodelovanje na teh tematikah. Nekatere bodo zagotovo razvite, druge morda ne ali pa počasneje.

Center odličnosti, ki smo si ga zamislili, je imel štiri teme: energetska učinkovitost stavb, obnovljivi viri energije s poudarkom na fotovoltaiki, novi materiali in analiza življenjskega cikla. Zadnja tema mi je najbližje, ker menim, da se bomo kmalu morali začeti o tem intenzivno pogovarjati. Danes je sicer v ospredju predvsem energetska učinkovitost, pa vendar ni vseeno, iz česa je stavba zgrajena. Cement je »kriv« za približno pet odstotkov vseh emisij ogljikovega dioksida v gradbeništvu. S tega vidika je torej beton nekaj drugega kot opeka in tega še ne znamo prav vrednotiti. Včasih se je ob upoštevanju teh lastnosti na dolgi rok celo bolje odločiti se za energetsko manj učinkovit element, če je v tem pogledu čistejši. To je sicer redkost, pa vendar.

Skratka, trajnostno gradbeništvo je področje, ki poskuša pojasniti, da imajo stavbe veliko funkcij, ne le porabiti energijo. Če se navežem na olimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Londonu: organizator jih želi pripraviti v okviru Green Olympics (zelena olimpijada, op. p.). Dogajanje bo postavljeno v stavbe, grajene iz materialov, ki bodo najmanj obremenjevali okolje. Ne vedo še točno, kako bodo to dejansko dosegli, kajti čeprav je metodologija že standardizirana, še ni povsem razvita. Tu nas gotovo čaka še veliko raziskovalnega dela, zato smo si tudi na Zavodu za gradbeništvo zamislili center odličnosti, ki bi pripomogel k tem stremljenjem.

Torej načelna podpora za tovrstne projekte je, manjka pa finančna.

Načelna podpora gotovo je, je pa zaznati še mnogo drugih dejavnikov. Eden je verjetno tudi ta, da so gradbeni materiali spet prikazani na malce drugačen način. Nekatera podjetja so gotovo že opravila potrebne analize, a teh na spletu nikakor ni mogoče najti, saj lahko vsebujejo tehnološke skrivnosti, lahko pa tudi kakšno odkritje o materialih, za katere zdaj menimo, da so najboljši.

Če se vrnem k prvemu vprašanju o centru odličnosti, naj še povem, da smo bili po sistemu točkovanja ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo uvrščeni na štirinajsto mesto. Skupaj je bilo sicer odobrenih sedemnajst centrov med 63 prijavami. Od tega bo financiranih osem centrov odličnosti.

Bo pa za naše teme v prihodnosti še precej možnosti sofinanciranja bodisi z evropskimi bodisi z domačimi sredstvi. Ne nazadnje energetske teme vključuje tudi program za okrevanje gospodarstva Evropske komisije. Dejstvo pa je, da če ne bomo kmalu nečesa naredili, morda ne bomo mogli več nič storiti.

Kako intenzivno slovenska gradbena podjetja vgrajujejo nove materiale?

To je dobro vprašanje. Menim, da večja gradbena podjetja nove materiale poznajo, tudi zaradi cene pa njihovo uporabo odlagajo. Ti materiali so namreč po pravilu dražji. Povprečnemu slovenskemu prebivalcu je cilj postaviti hišo za čim manj denarja, finančna kalkulacija pa mu pokaže, katere stroške mora skrčiti.

No, nekaj novih materialov se že precej uporablja, denimo prekinjeni toplotni mostovi pri balkonih; tudi izolacija ni več tabu tema. Danes 20-centimetrska izolacija ne vzbuja več začudenja, pred petimi leti, ko smo pri nekem objektu, kjer bi zadostovala osem- do 10-centimetrska izolacija, predlagali 14-centimetrsko, pa so nas le debelo gledali.

Ali novi gradbeni materiali obljubljajo tudi večjo energetsko učinkovitost?

Tisti, s katerimi se sam srečujem, jo. Gre predvsem za toplotne izolacije, nova okna, drugačne fasade, elemente za prezračevanje, zasteklitve in tako naprej.

Med tehnološkimi rešitvami za nadzor vnosa energije v prostor so na primer selektivna stekla, ki prepuščajo manj energije, ali senčila, na trg pa prodirajo tudi rešitve, kot je kombinacija steklene površine s senčili, ki so hkrati element za proizvodnjo elektrike iz sončne energije. Kako hitro take rešitve prehajajo v prakso – tako v Evropi kot v Sloveniji?

Klasične rešitve takoj, ko tehnologija omogoči njihovo masovno uporabo, kar velja še zlasti za fasade in stekla. Zdaj smo recimo pred dilemo, ali je bolje uporabiti vakuumsko steklo ali trislojno zasteklitev z zelo visoko energetsko učinkovitostjo. Vakuumsko steklo ima namreč, kar zadeva izolativnost, enake ali boljše lastnosti, kot troslojno in večjo energijsko prepustnost. S tem je lahko ob pravilni uporabi energetsko učinkovitejše od sedanjih troslojnih stekel.

Ker sončne energije poleti ne želimo, pozimi pa bi je želeli čim več, potrebujemo zelo pametne rešitve. Lahko imamo zunanje ali notranje senčilo, a moram poudariti, da slednje sploh ni rešitev, saj energija kljub vsemu prodre v prostor. Poznamo še elektrokromne materiale, kar pomeni regulacijo stekel z elektriko, kar pa ima tako pozitivne kot negativne plati. Tehnično je to dobra rešitev, psihološko pa nam verjetno ne ustreza, da smo v temnem prostoru, medtem ko zunaj sije sonce.

In kakšna je razlika med vakuumsko in trislojno zasteklitvijo?

Gre za neko novo smer: razvili so poskusno linijo izdelovanja vakuumskega stekla, pri čemer pa je še veliko tehnoloških težav. To steklo poznamo že več let, a se je vseskozi lomilo, zato ni bilo primerno za praktično uporabo. No, danes je težava zaradi lomljenja odpravljena. Je pa vakuumsko steklo tanjše, debelina je sedem do osem milimetrov, toplotna izolativnost pa je enaka kot pri trislojnem steklu, približno 0,6. Energetska prepustnost je 0,6, kar je primerljivo z dvoslojnim steklom. Vakuumsko steklo je torej idealna kombinacija za zajem energije pozimi, poleti pa je treba kot pri drugih steklih poskrbeti za omejitev pritoka energije.

Kakšni pa so najbolj »pametni« načini za omejitev dotoka energije? Eno je torej senčenje …

No, najprej je lokacija, sledijo orientacija, primerna zasnova in tako naprej. Šele potem so tehnični ukrepi, ki pridejo v poštev za nekoga, ki ima hišo in je seveda ne more prestaviti ali podreti. Senčenje z zunanje strani je v takem primeru še najboljša, v resnici tudi edina sprejemljiva rešitev.

Na septembrskem strokovnem posvetu Zgradbe, energije in okolje v Portorožu smo lahko slišali, da v Sloveniji še vedno gradimo z ogromno steklenih površin, čeprav so krive za večjo porabo energije v stavbah. Zakaj je tako? Kje se mora spremeniti miselnost – pri arhitektih, naročnikih …?

Steklo je zelo atraktiven material. Nekateri strokovnjaki zastopajo stališče, da so velike steklene površine hud problem, a po mojem niso nujno slaba rešitev, če so le pravilno načrtovane in če so uporabljeni visokokakovostni materiali. Drži pa, da si energetske učinkovitosti ne moremo obetati, če načrtujemo objekt v obliki steklene kocke. Steklo nam pri vseh izračunih pri tem »hodi narobe«, res pa nam pozimi prav pride, saj lahko maksimalno izkoristimo sončno energijo. Pri tem je pomembno, da imajo steklene površine t.i. negativno toplotno prehodnost, da torej z zajemom sončne energije dobimo več, kot s transmisijo izgubimo. Poleti je stvar seveda obratna, je pa vprašanje tudi, kaj se skriva za steklom. Pomembna je tudi termalna masa stavbe. Steklena odprtina mora biti dovolj velika, da spusti v prostor svetlobo, a hkrati dovolj majhna, da omeji energetske tokove. Ne drži pa, da po svetu zdaj ne bi več gradili novih steklenih stavb.

Kako hitra je Slovenija v primerjavi z razvitimi evropskimi državami pri izvedbi novih ukrepov in rešitev za zmanjšanje rabe energije v stavbah?

Težko odgovorim na splošno, menim pa, da v Sloveniji zelo pretehtamo, kaj se nam splača in kaj ne, nove tehnologije pa vključimo takrat, ko temu v prid govori tudi naš račun. Z drugimi besedami, morda nam je nekoliko manj mar za globalne cilje kot pa za našo denarnico. Če se recimo peljemo po Nemčiji, opazimo ogromno fotovoltaike, medtem ko je pri nas ni prav veliko. V Sloveniji tudi še nimamo prav veliko vetrnic, v sosednji Avstriji jih je precej več.

Se po vašem dovolj intenzivno uvaja energetsko varčna in pasivna gradnja – po svetu in v Sloveniji? Na Ekoskladu so bili presenečeni nad številom vlog za pridobitev subvencij za tovrstno gradnjo …

Sam nisem presenečen, saj Slovenci, kot sem dejal, znamo preračunati. Pred tremi leti, ko so pri nas zrasle prve tovrstne gradnje, je bila energija že precej draga in kazalo je, da bo še dražja. Vračilna doba take investicije je tako postala sprejemljiva. Danes, ko so se cene nafte nekoliko znižale, se je vračilna doba spet nekoliko podaljšala, a dolgoročno je taka gradnja že trend. Ljudje so že zelo informirani, tudi zaradi medijev, kot je Energetika.NET.

Bi pa opozoril še na nekaj. Veliko govorimo o pasivnih hišah in o energijsko učinkovitih hišah, pri čemer pa je lokacija prva stvar, o kateri moramo resno razmisliti. Pasivna hiša tudi ni višek razvoja, danes se pogovarjamo že o tako imenovani hiši »zero energy« (hiša z ničelnimi emisijami, op. p.) in o hiši »energy plus« (hiša, ki proizvede več energije, kot je porabi, op. p.). Prva je stala pred petnajstimi leti, medtem ko bo druga po mojem mnenju stalnica že čez deset do petnajst let.

V Sloveniji so prvi entuziasti, ki so se odločili za gradnjo pasivnih hiš, sami »inštruirali« projektante in tudi sami pravite, da se ljudje informirajo predvsem sami. Kje je problem?

Projektanti zagotovo raje projektirajo nekaj, kar dobro poznajo, ne pa nečesa, česar ne poznajo prav dobro in prinaša tudi več naporov ter večje tveganje. Menim pa, da danes projektiranje pasivnih hiš za slovenske projektante ni več težava, prej je današnja težava projektiranje hiše »zero plus« hiše. Pri taki hiši ne gre več le za hišo samo, ampak za sklop posameznih tehnologij, kot sta fotovoltaika, ogrevalni sistem in tako naprej.

Energetsko plus hišo je sicer postavila neka francoska družba prav z namenom, da bi se naučila, ali je to mogoče. Rezultati kažejo, da je zadeva izvedljiva za poslovne stavbe, za stanovanjske pa še ne.

Znano je, da se v starih stavbah skrivajo potenciali za ogromne prihranke energije. Kako jih izkoristiti, kje po vašem začeti?

Večina ljudi živi v starih objektih, če pod »star« objekt razumemo stavbo, ki ni starejša od 5 let. Tisto, kar je bilo namreč zgrajeno pred petimi leti, danes zaradi hitrega napredka stanja ne velja več za energetsko zelo učinkovito. Pri starejših stavbah je seveda slabše, zato je treba še ogromno stavb sanirati. Kje začeti? Če želimo trajnostno ukrepati, moramo najprej zmanjšati potrebo po energiji. Nato moramo to potrebo zapolniti z obnovljivimi viri energije, kjer to ni mogoče, pa s fosilnimi gorivi, pri čemer pa moramo vključiti energetsko učinkovitost. Toploto pa moramo izmenjevati pri čim nižji temperaturi. To pomeni, da moramo zelo izboljšati ovoj stavb, povečati izolativnost ter hkrati izkoristiti možnosti, ki jih daje akumulacija. Urediti je treba tudi ogrevalne sisteme, ki morajo biti sodobni in z visokim izkoristkom. Če k temu dodamo še rekuperacijo odpadne toplote pri prezračevanju, smo naredili že zelo veliko. Je pa vsaka stavba svoj problem in rabi stavbi prilagojene rešitve.

Zakaj ZAG ni sodeloval pri pripravi PURES-a (pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, op. p.)?

Ciničen odgovor bi bil, da zato, ker nismo bili povabljeni. Pravilnike vselej ureja ministrstvo, ki se drži nekih postopkov. Vem pa, da je bilo treba zelo hitro pripraviti omenjeni pravilnik, zato javna razprava ni bila dovolj intenzivna. Je pa škoda, da so pripravljali ta pravilnik že več let, nato pa ga v zadnjem trenutku precej predrugačili. Morali bi si vzeti dovolj časa in vključiti širšo ekipo, ker nihče ne ve vsega, kar je za res kakovosten pravilnik potrebno, tudi mi seveda ne.

Ali bi dejali, da Slovenija še vedno »spi« pri uvajanju tovrstne zakonodaje?

Predvsem bi morala Slovenija združiti in izkoristiti vse svoje potenciale.

Kakšen je po vašem mnenju novi pravilnik?

Tehnično je precej strožji, precej večji poudarek je na strojnih inštalacijah, morda je malo nerodno le to, ker imamo tudi nov pravilnik o energetskih izkaznicah, kjer je tehnologija izračunavanja nekoliko drugačna, čeprav je stična točka obeh standard SIST EN 13790. Najbolj škoda pa se mi zdi to, da PURES v bilancah ne upošteva sončnih dobitkov. Argument za to je, da je na tem področju možno veliko manipulacij. To je sicer res, kajti ob analizi stavb za gradbeno fiziko lahko s sončnimi dobitki prikažemo precej bolj pozitivno bilanco, kot pa je res. A to bi morali rešiti pri projektiranju, ne pa reči le, da – ker so možne manipulacije – se sončni dobitki ne bodo upoštevali v bilancah. Kajti potem lahko pride do situacije, da imamo stavbo, ki po PURES-u ni sprejemljiva, če pa bi upoštevali še sončne dobitke, bi ugotovili, da je pravzaprav zelo »dobra stavba«.

Avtorica: Alenka Žumbar

Vir: www.energetika.net