Danes je na trgu novogradenj zelo širok razpon možnih kakovosti in energetskih razredov, je pa ta trg še zelo nepregleden, ugotavlja komercialni direktor v Lumarju Marko Lukič. V podjetju, ki je zgradilo prvo pasivno hišo v Sloveniji, sedaj pa postavlja tudi prvo plus-energijsko hišo telovadcu Mitji Petkovšku, opažajo, da se ljudje v nakup hiše podajajo s kratkoročnimi nameni, čeprav so prvi obnovitveni posegi potrebni šele po približno 30 letih. Toda energetsko učinkovita gradnja, pravi Marko Lukič, že sama po sebi zagotavlja višjo kakovost, saj je grajena iz najkakovostnejših materialov, ki pa morajo biti za pravi učinek tudi kakovostno vgrajeni. Na kaj vse morajo biti graditelji pri pasivni in energetsko učinkoviti gradnji pozorni, pa v nadaljevanju…

»Ljudje se še premalo zavedajo, kaj kakovost, ki pride z energetsko učinkovito in pasivno gradnjo, dejansko pomeni,« pravi Marko Lukič. Toda ko smo enkrat že nastanjeni v hiši, so vse spremembe zelo drage, zato je po sogovornikovem mnenju smotrno dobro razmisliti, v kakšni hiši si želimo živeti, že ob njenem načrtovanju. »Projekt je treba zelo dobro projektirati in ne varčevati že ob tem, prvem, strošku.«

Nujno dobro načrtovanje in kakovostna izvedba!

V Lumarju ugotavljajo, da se prav ob idejni zasnovi definira projekt v vsem svojem bistvu. Kakovostna projektna dokumentacija namreč vključuje že arhitekturo z zakonitostmi energetske učinkovite oziroma pasivne gradnje z ustreznimi podrobnostmi. Pri Lumarju imajo, na primer, te podrobnosti že vnaprej konstrukcijsko rešene, a pri drugih hišah je treba te detajle posebej definirati: od izračuna toplotnih mostov do same izvedbe. »Tudi puhovka, ki jo oblečemo pozimi, nas bolj greje, če nima nobene luknje,« karikira pomen dobrega načrtovanja sogovornik.

Načrtovanju sledi faza izvedbe, kjer mora izvajalec dobro izolirati talno ploščo, vgraditi okna po principu RAL-gradnje, da hiša dosega ustrezno zrakotestnost in da se navsezadnje vgradi tudi ustrezna hišna tehnika, najsi je to toplotna črpalka ali pa sistem prezračevanja z rekuperacijo. »Moramo se zavedati tudi, da ni dovolj le, da vgradimo v hišo kakovostne komponente, ampak se morajo te tudi ustrezno dopolnjevati, seveda pa morajo biti tudi ustrezno vgrajene. Namreč, neka hiša, ki je na papirju pasivna, lahko po izvedbi izpade celo 3-litrska (ima povprečno porabo 3 litre kurilnega olja, op.p.)!«

Za pasivno hišo zadostuje že črpalka zrak-voda

Kot pojasnjuje Lukič, ponudniki ponujajo projekt »ključ na roke« in tak projekt je lahko izveden že v štirih do petih mesecih. Ta rok bi se lahko tudi skrajšal na dva do tri mesece, kar pa se pozna na ceni, saj tako hitra gradnja zahteva uporabo drugačnih materialov, ki vplivajo na podražitev investicije. »A če se podajamo v gradnjo hiše, katere življenjska doba je vsaj sto let, mesec dni ne bi smel igrati bistvene vloge,« meni sogovornik. Življenjska doba pasivne hiše je torej sto let, nadalje pojasnjuje Lukič, določeni posegi so potrebni po tridesetih letih, objekt pa je generalno treba prenoviti po 50 do 60 letih. Se z leti manjša tudi energetska učinkovitost hiše? Do tega ne bi smelo priti, ker zrakotesnost je treba zagotavljati, z leti se nekoliko spremeni le učinkovitost oken, odgovarja Lukič.

Je pa treba upoštevati tudi določene rezerve, sploh pri načrtovanju toplotnih črpalk. »Lahko se namreč zgodi, da bosta po recimo desetih letih v hiši živela le še dva človeka in ne več štirje in to je smotrno upoštevati že ob načrtovanju hiše.« Kot nadalje pojasnjuje Lukič, je sicer najbolj idealna toplotna črpalka, ki lahko uporablja podtalnico, sledi črpalka z zemeljskim kolektorjem in šele nato toplotna črpalka zrak-voda. »A vse bolj ugotavljamo, da imajo te hiše tako nizko porabo energije, da povsem zadošča črpalka zrak-voda.«

Februarja v Sloveniji tudi prva plus-energijska hiša

Lumar, ki je v Sloveniji pred dvema letoma v Divači postavil prvo pasivno hišo in lani prvi vrtec pasivne gradnje v Radovljici, sedaj pa zgradi približno sedem pasivnih hiš letno, bo februarja zaključil tudi gradnjo prve plus-energijske hiše v Sloveniji, katere lastnik je znani telovadec Mitja Petkovšek. »Prihodnost se vsekakor naslanja na obnovljive vire energije in smiselno je izkoristiti tudi površine stanovanjskih objektov, saj lahko zagotovimo dodatne vire energije, in to v količini, ki presega našo lastno porabo,« razmišlja Marko Lukič.

»Proizvodnjo, ki presega porabo, pa lahko zagotovimo že z znanimi ukrepi energetske učinkovitosti (kakovosten toplotni ovoj, kakovostna hišna tehnika), naslednji korak pa je vgradnja fotovoltaike, ki si jo lahko omislimo tudi kasneje. Pa vendar se nam splača tudi to vključiti že v prvem zamahu, saj tudi država spodbuja takšne projekte z nepovratnimi sredstvi oziroma ugodnimi krediti.«

Hiša Mitje Petkovška, denimo, naj bi letno proizvedla 8.000 kilovatnih ur električne energije, pričakovana letna poraba pa bo predvidoma okoli 4.000 kilovatnih ur, kar pomeni, da bo hiša pravzaprav proizvedla enkrat več energije kot je bo porabila. Si bo pa Petkovšek naložbo v fotovoltaiko pokrival z razliko med subvencionirano ceno tako proizvedene elektrike in ceno elektrike iz omrežja, saj bo porabljal slednjo. Poleg tega država dodatno spodbuja naložbe v vgrajene panele (subvencionirana cena je višja za dodatnih 15 %, op.p.), tako da so tudi pri tej prvi plus-energijski hiši pri nas že vgradili panele v kritino.

Kot nadalje pojasnjuje Marko Lukič, je sicer življenjska doba panelov približno 25 let, ki pa se daljša z nižjimi izkoristki.« Izkoristki padajo sicer za približno 8 odstotkov letno.

Koliko dražja je pasivna hiša od klasične?

»Hiše ločujemo na tri energijske razrede. Pri nas ne gradimo hiš s porabo nad 5 litri (kurilnega olja letno, op.p.), tako da je naša osnovna hiša 4 do 5-litrska. To so hiše, ki nimajo vgrajenega sistema prezračevanja z rekuperacijo. Če vgradimo še tega, postane hiša takoj 2 do 3-litrska. Strošek vgradnje tega sistema je sicer odvisen od velikosti hiše, a navadno znaša med 6.000 do 10.000 evrov. Če imamo torej 150 kvadratnih metrov veliko hišo, se nam investicija v tak sistem povrne že v desetih do petnajstih letih,« je izčrpen Lukič, ki opominja, da se tudi pri nakupu avtomobila ne sprašujemo, kako hitro se nam bo »povrnila« investicija v avto s klimatsko napravo.

»Drugi energijski razred je že pasivna hiša, ki ima zelo podobno tehnologijo kot 3-litrska hiša, le da je ovoj - stene, tla in okna - še nekoliko bolj kakovosten,« pojasnjuje sogovornik. »Plus-energijsko hišo pa potem dosežemo že z namestitvijo solarnih panelov na streho in pri pasivni hiši je ta strošek ocenjen na približno 25.000 evrov.« Pri hiši Mitji Petkovška, ki bo torej imel 1-kraten presežek energije, bo ta strošek znašal med 45.000 in 50.000 evri. »Če to financiramo s kreditnimi sredstvi, je odplačilna doba okoli dvanajst let, tako da je v vsakem primeru to trajna naložba,« pridaja Marko Lukič. »Ne smemo pa pozabiti, da sta lokacija in lega hiše, ki sta že tako pomembni pri načrtovanju pasivne hiše, še bolj pomembni pri načrtovanju vgradnje sončnih panelov. Namreč, če lega in lokacija nista ustrezni, investicija v fotovoltaiko nikakor ne more biti smotrna. Tako potrebujemo analize sončenja in senčenja ter izračune, ki jih v Lumarju pripravljamo z našimi partnerji.«

In koliko je torej pasivna hiša dražja od klasične? Približno 20 do 25 odstotkov, odgovarja sogovornik in dodaja, da so v preteklih dveh letih graditelji lahko to razliko pokrili že s pridobitvijo nepovratnih sredstev Ekosklada. »To potrjuje, da država potrebuje strategijo, ki bo nakazala in spodbudila smer, v katero bomo šli tudi posamezniki.«

Zanimivo je tudi, da še pred dvema letoma ljudje niso skorajda nič vedeli o pasivni gradnji, ponudniki na trgu prav tako niso imeli tega v ponudbi, danes pa je stanje že povsem drugačno – v pasivnem standardu danes gradijo hiše tudi ponudniki z dolgoletno tradicijo klasične gradnje - in tako tudi v Lumarju pričakujejo, da bodo od leta 2015 vse njihove hiše pasivne. »Hiše, ki ne bodo tako grajene, namreč ne bodo več tržno zanimive,« je prepričan Marko Lukič.

Avtorica: Alenka Žumbar

Vir: www.energijadoma.si