Nobenega dvoma ni več, da je za globalno segrevanje planeta kriv človek, ki je z energetskim izrabljanjem fosilnih goriv porušil ravnovesje na Zemlji. Zaradi povečane porabe fosilnih goriv se je v zadnjih desetletjih emisija toplogrednih plinov, med njimi tudi ogljikovega dioksida, drastično zvišala in planet se intenzivneje segreva. Priča smo taljenju ledu in ekstremnim vremenskim pojavom kot so suše, povodnji, orkani ... Ali je še upanje, da upočasnimo spremembe in še pravočasno vzpostavimo ravnovesje na Zemlji?

Rešitev je v takojšnem vsesplošnem zmanjšanju porabe energije. To bi dosegli, če bi se čimprej preusmerili na energetsko varčne tehnologije in energetsko nepotratne (sonaravne) materiale kot so platno, bombaž, les, kamen ... Les je od vseh materialov energetsko najbolj varčen, saj nastaja s pomočjo sonca, pri čemer se iz ogljikovega dioksida tvori lesna masa. Je naravno obnovljiv in ustreza načelom trajnostnega razvoja. K dodatnemu znižanju emisije CO₂ prispeva tudi predelava lesa v izdelke in objekte, za kar je potrebno nekajkrat manj energije, kot za izdelke iz drugih materialov. En kubični meter lesnih izdelkov v končnem izračunu prispeva k znižanju ekvivalent 2 ton CO₂. Če les enostavno skurimo (lesna biomasa), je CO₂ nevtralen, predelan v izdelke pa znatno prispeva k znižanju CO₂ v ozračju, kar je bistveni cilj obvladovanja klimatskih sprememb.

Dandanes je popularno varčevanje z energijo pri uravnavanju klime v bivalnih prostorih - govorimo o pasivni hiši. Strinjam se, da bi s tem dosegli manjšo emisijo, vendar ne za vsako ceno. Ali se sploh zavedamo, koliko energije (oz. sporočenega CO₂) je bilo potrebne za izgradnjo armiranobetonske pasivne hiše. Gradbeništvo je eden od največjih porabnikov energije, saj se za proizvodnjo cementa, železa in izolacijskega materiala – kamene volne sprosti ogromno CO₂. Tako bi za stimulacijo »pasivnosti« morali nujno upoštevati celotno porabljeno energijo od proizvodnje materialov do izgradnje objekta. Popolnoma nič nismo doprinesli k znižanju CO₂ , če smo zgradili pasivno hišo iz energetsko potratnih materialov in pri njihovi proizvodnji v ozračje sprostili ogromne količine CO₂. Pri vsakem objektu bi moralo biti označeno, koliko energije je bilo vložene v izgradnjo oz. koliko ekvivalentov CO₂ se je pri gradnji objekta sprostilo (upoštevajoč materiale in tehnologijo gradnje).

Nekaj primerjav med materiali: pri proizvodnji 1 m³ plastike se v ozračje sprosti skoraj 5 ton CO₂, pri železu več kot 15 ton in pri aluminiju več kot 25 ton CO₂. Kubični meter lesa pa z rastjo drevesa absorbira (veže? akumulira?) ekvivalent 0,9 tone CO₂, lesni izdelek v uporabi pa še dodatno 1,1 tono, torej en kubični meter izdelka zmanjša v ozračju ekvivalent CO₂ za dve toni! (Slika 2 – povzeto po: Tackle Climate Change: Use Wood, EU Bruselj, 2006). Izrabljene lesne izdelke pa na koncu lahko pokurimo in iz njih pridobimo še energijo. Koliko dodatne energije pa bo potrebne, da se bomo po koncu uporabe znebili plastike, aluminija...?

Slovensko gradbeništvo je pred gospodarsko krizo za proizvodnjo železa, jekla, cementa, aluminija, termoizolatov, izgradnjo objektov iz armiranega betona in za transport gradiv porabilo skoraj polovico vse slovenske energije (ocena 42 % – 50 %). Energetska odvisnost Slovenije je konec leta 2007 dosegla najvišjo vrednost. Le 10 % energije je bilo domačega izvora, 90 % pa v obliki uvožene elektrike ali pa energentov iz tujine (Dnevnik, 28. 9. 2009). Če bi objekte gradili iz lesa, bi se poraba energije znižala za več kot polovico, pa še del te bi lahko pridobili iz ostankov predelave.

Tako bi lahko s prehodom na naravne gradbene materiale kot sta les in kamen znatno prispevali k zmanjšanju emisije CO₂. Lesena hiša poprečne velikosti v življenjski dobi skladišči 10 do 25 ton ogljika, če pa dodamo še leseno opremo, pa od 12 do 30 ton ogljika (povzeto po: Tackle Climate Change: Use Wood, EU Bruselj, 2006). V Sloveniji je v zadnjih letih od novo zgrajenih hiš le dobra 2 % lesenih. Nič boljše razmere na tem področju niso v osrednji in južni Evropi. Če bi v Evropi za 10 % povečali delež novozgrajenih hiš iz lesa, bi tako letno za 25 % znižali količino CO2, predvideno s Kjotskim protokolom. Čeprav delež lesenih hiš v zadnjem času narašča, pa je zaskrbljujoče dejstvo, da se les zamenjuje z drugimi materiali za izdelke, za katere je to najmanj potrebno (plastična in aluminijasta okna, vrata, fasade, ograje...).

K zmanjšani emisiji toplogrednih plinov pa ne prispevamo le z izgradnjo lesenih hiš, ampak tudi z vzdrževanjem ugodne klime v bivalnih prostorih. V lesenih hišah potrebujemo mnogo manj energije za gretje in hlajenje, saj je občutek mraza ali vročine v prostoru kompenziran za 2 °C, s čemer se prav tako prihrani ogromno energije. Poleg dobrega počutja pa je bivanje v leseni hiši bolj zdravo kot v armiranobetonski s posebnimi sistemi prezračevanja.

Zaradi vseh teh dejstev bi morala okoljska politika države energetsko potratne tehnologije »kaznovati«, energetsko varčne pa spodbujati oz. stimulirati. Energetsko zahtevne materiale bi uporabljali le v primeru, ko jih ni mogoče izdelati iz sonaravnih. Država bi morala z izgradnjo javnih objektov iz lesa dajati zgled državljanom. Na žalost so ministrstva in drugi javni objekti (protokolarni objekt predsedovanja EU, bolnišnice, šole, vrtci, domovi za ostarele) zgrajeni iz betonskojeklene kletke, obdane s steklom, plastiko ter aluminijem, a lesa je bore malo. Z najnovejšim ukrepom je vlada, namesto da bi podprla izgradnjo lesenih hiš, stimulirala izgradnjo »pasivnih« armiranobetonskih hiš in energetsko potratno izolacijo starih hiš (proizvodnjo kamene volne). S takšnimi ukrepi je še dodatno poslabšala razmere, za kar nas je EU v naslednjih štirih letih kaznovala z 80 milijoni evrov kazni (Dnevnik, 22. 7. 2009). Le čemu nam je, ob lesnem bogastvo, to potrebno? Čas bi že bil, da se vlada ozavesti in začne preusmerjati naše gospodarstvo v energetsko vzdržno in do okolja prijazno predelavo lesa – edino surovino, ki je imamo v izobilju in ki ne zahteva veliko energije za proizvodnjo izdelkov in objektov.

Avtor: prof.dr. Franc Pohleven, univ.dipl.biol.

* O avtorju:

Redni profesor dr. Franc Pohleven je po osnovni izobrazbi biolog. Po diplomi je do leta 1989 delal na Oddelku za biologijo (BF), sedaj pa na Oddelku za lesarstvo, kjer vodi Katedro za lesne škodljivce in zaščito lesa. Na raziskovalnem področju proučuje lesne škodljivce ter razvija okolju prijazne zaščitne pripravke za les in nove postopke zaščite. Je avtor številnih znanstvenih (z IF preko 30) in strokovnih člankov. Organiziral je več mednarodnih kongresov. Je direktor Tehnološkega inštituta za lesarstvo. Sedaj je vodja Slovenske gozdno lesne tehnološke platforme - SGLTP in član odbora evropske Forest- Based Sector Tecnology Platform. Leta 2005 je ustanovil Svet za les, z namenom promovirati rabo lesa in lesnih izdelkov.

Vir: www.lesena-gradnja.si