Kar so včasih ljudje spraševali za avtomobile, danes tudi za hiše, pravi Milan Lukič, direktor podjetja Lumar IG, ki razvija in izdeluje energetsko varčne montažne hiše. Lukič je po dolgoletni managerski karieri stopil na samostojno pot pred sedmimi leti. Odkrito spregovori o lastnih napakah, ki so ga brusile v uspešnega podjetnika.

Milan Lukič se je sredi decembra ravno odpravljal v Italijo, da bi predal dve njihovi hiši novim lastnikom. Direktor podjetja Lumar IG , ki izdeluje in postavlja energetsko varčne montažne hiše, med drugim skrbi tudi za komercialo na tujih trgih, kamor poleg Italije sodi še Francija in sčasoma tudi Avstrija.

V podjetju so se namreč odločili za simpatično gesto, da lastnikom v tujini vsako hišo preda direktor osebno. "Ko smo naredili nekaj hiš na leto, to ni bil problem, pri sedanjem obsegu pa je to že kar logistični zalogaj," je pojasnil mariborski podjetnik, medtem ko je iz svoje pisarne zaskrbljeno pogledoval skozi okno na dvorišče, ki ga je belil prvi sneg.

Trpka lekcija nemškega nepremičninskega balona

Lukičeva pot do današnjega Lumarja, v razvoju vodilnega proizvajalca energijsko varčnih montažnih hiš pri nas, je turbulentna: s padci, grenkimi lekcijami napačnih odločitev na eni strani ter izjemnim razvojem in vizionarsko strategijo na drugi. Lumar IG, kot ga poznamo danes, deluje od leta 2002. Podjetniška zgodba Milana Lukiča in njegove družine pa se je začela že deset let prej, leta 1992 s podjetjem Inntal Petrovče, v katerem je bila večinski lastnik SKB nepremičnine in leasing , 35 odstotkov je bilo v lastni nemške družbe Inntal, 15 odstotkov pa je imel Milan Lukič.

Ta je nemške partnerje spoznal med triletnim vodenjem Tvornice montažnih kuća v Sarajevu konec osemdesetih let, ki se je pozneje preimenovala v Inntal Bosna. Z izbruhom vojne v BiH so se odločili, da bodo podobno podjetje ustanovili v Sloveniji. V Petrovčah so postavili podjetje Inntal. Nekaj mesecev zatem so na Gomilskem ustanovili še podjetje Lesna industrija, ki je nastalo kot unovčenje terjatev SKB do Ingrada na Gomilskem (ta je za Inntal izdeloval strešne konstrukcije), ki se je znašel pred bankrotom. V njem je bil Lukič prek svojega podjetja Lumar, ki ga je tedaj ustanovil, 40-odstotni lastnik, preostalo je bilo v lasti SKB nepremičnine in leasinga.

"Trg smo imeli velik, saj je Inntal tedaj na veliko gradil v Nemčiji, najprej v zahodni, po padcu berlinskega zidu pa še v tedaj vzhodni, ki je bila lačna stanovanj. Intenzivno stanovanjsko gradnjo pa je z visokimi davčnimi olajšavami spodbujala tudi država," se spominja sogovornik. Okoli 95 odstotkov proizvodnje obeh podjetij so prodajali na nemški trg. Posel je silno cvetel. Za primerjavo: tedaj sta obe podjetji skupaj imeli na leto okoli 12 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje. Lani je imel Lumar, ki je prejel tudi nagrado zlata gazela 2009 za najhitreje rastoče podjetje, okoli sedem milijonov evrov prodajnih prihodkov. V obeh podjetjih so zaposlovali 120 ljudi, Lumar, ki je tedaj skrbel za trženje, jih danes približno 50.

Vendar pa se vodilni in lastniki niso zavedali pasti, da imajo vse svoje poslovanje v eni košarici, zaradi česar sta se obe podjetji pozneje leta 1998 ob zrušenju zasičenega nepremičninskega trga v Nemčiji znašli v velikih težavah. Ker je bilo podjetje na Gomilskem v boljši kondiciji, so se odločili za stečaj Inntala Petrovče in posle prenesli na drugo podjetje, ki se je kljub vsemu leta 2000 znašlo v prisilni poravnavi.

"Takrat sem si dejal, da se mi nikoli več ne sme zgoditi tako napačna strategija, da bi bil v tako velikem obsegu odvisen od enega trga," se spominja Lukič, ki je bil direktor Inntala do leta 1996. "Poleg tega nisem pravočasno prepoznal, da nemški trg postaja zasičen in tako hitro zrušenje nepremičninskega trga nas je presenetilo, čeprav nas ne bi smelo, tako kot nas ne bi smela presenetiti sedanja kriza," je samokritičen sogovornik.

Lumar IG vstal kot feniks

Po prisilni poravnavi je delež SKB prešel na večinskega upnika Unior Zreče, Milan Lukič pa se z novimi lastniki ni ujel. Zato je izstopil iz podjetja in leta 2002 začel razvijati svoj posel. "Prvič sem bil v položaju, da nisem od nikogar odvisen. Odločitev za montažne hiše je bila logična, saj je bilo to edino, kar sem zares znal. "

Začel je v Italiji, ker je bližnji trg "in njihova miselnost, individualnost, je blizu moji. V podjetju, ki danes proizvaja hiše petih družin, med njimi tudi nizkoenergijske in pasivne, smo se na samem začetku odločili, da bomo ponujali individualne hiše, ne serijske," razlaga Lukič, "in tudi energetsko varčne." Če je glede strategije prodaje v devetdesetih naredil usodno napako, pa je bil vizionarski glede energijsko varčnih hiš, saj je že leta 1999 zasnoval vile prestige, ki so bile njihov zametek. "Vsakomur je jasno, da energije ni neomejeno, in želeli smo biti drugačni od drugih," je odločitev pojasnil Lukič.

Že tedaj so porabo olja za ogrevanje hiše zmanjšali za polovico, z osmih litrov kurilnega olja na leto, ki ga je hiša na površini okoli sto kvadratnih metrov porabila za ogrevanje, na štiri litre. A čas za takšne hiše ni bil ugoden, saj je bila energija še zelo poceni, ozaveščenost ljudi slaba, razlaga Lukič. Vendar je bil tak korak odločilen, saj so začeli med prvimi vlagati v razvoj nizkoenergijskih hiš, zato so danes razvojno krepko pred drugimi in pri nas postavljajo trende.

Hiša, s katero služite

Na svoj račun so prišli pred približno petimi leti z vse večjim ekološkim ozaveščanjem na globalni ravni. "Tako kot so pred leti kupci pri nakupu avtomobilov najprej vprašali, koliko porabi, danes to sprašujejo za hiše," spremembo v razmišljanju ljudi opaža Lukič, sicer diplomirani pravnik.

Poleg ekološke ozaveščenosti so namreč tudi močno poskočile cene energentov. Pred tremi leti so prvi pri nas in eni prvih v Evropi postavili pasivno hišo, ki porabi približno desetino energije, ki jo porabi klasično grajena hiša. To dosegajo predvsem z ustrezno izolacijo zunanjih sten, hiša mora biti grajena zrakotesno, brez toplotnih mostov, dodatno prispeva pravilna orientiranost, vgrajen mora biti sistem prezračevanja z rekuperacijo, kar pomeni, da zunanji zrak pred vstopom v hišo že ogreje, da se za to ne porablja dodatna energija, in imeti mora ustrezna okna. Z nenehnim izboljševanjem sistema te hiše danes porabijo manj kot 1,5 litra kurilnega olja na leto.

Pred kratkim pa so postavili prvo "plus energijsko" hišo v Sloveniji, njen lastnik je uspešni telovadec q(Mitja Petkovšek). To pomeni, da bo hiša proizvedla več energije, kot je bo porabila. Gre v bistvu za pasivno hišo, na katero pa dodajo fotonapetostne module, s katerimi hiša za pridobivanje električne energije izkorišča brezplačno energijo sonca. Petkovšek, pojasnjuje Lukič, že ima sklenjeno pogodbo z distributerjem električne energije, po kateri jim bo prodajal višek energije. Po izračunih naj bi tako na leto zaslužil od 3200 do 3400 evrov neto.

Je kdo omenil krizo?

Lumar je eno redkih podjetij, ki zaradi krize niso utrpela izgub. Že pred leti so se odločili, da bodo rasli z lastnimi finančnimi viri in se niso zadolževali, obseg naročil ni upadel. Lanski čisti prihodki od prodaje bodo na predlanski ravni okoli 6,9 milijona evrov ali malenkost višji. Lani so število zaposlenih povečali za okoli desetino, na 50 ljudi. Čisti dobiček utegne biti za kak odstotek manjši (pred- lani je znašal dobrih 900.000 evrov), pojasnjuje sogovornik, saj so zaposlenim lani v povprečju za okoli deset odstotkov zvišali bruto plačo.

"Samo z zadovoljnim in dobro plačanim delavcem je mogoče dosegati dobre rezultate," je prepričan. Kot je razvidno iz podatkov poslovne baze Gvin , je bila povprečna mesečna plača zaposlenega leta 2008 1580 evrov bruto (pri konkurentih okoli tisoč evrov bruto), lani torej v povprečju okoli 1740 evrov bruto. "Nihče ne bo z veseljem delal, če ne bo ustrezno nagrajen, tudi ko je kriza," poudarja direktor Lumarja.

Lumar IG izstopa tudi po drugih kazalnikih, čisti donosnosti sredstev in kapitala, po katerih konkurenco krepko prekaša. Dodana vrednost na zaposlenega je leta 2008 znašala 58.767 evrov, konkurence v povprečju okoli 20 tisoč evrov.

Razvoj v pasivne vrtce in šole

Prihodnji razvoj podjetja Lumar, v katerega vlagajo od tri do pet odstotkov prodajnih prihodkov, bo usmerjen v pasivne vrtce (prvega so že postavili v Posavcu pri Radovljici), šole, manjše športne dvorane in podobno ali celo v izvedbi "plus energijska", saj se trg stanovanjske gradnje v Sloveniji močno krči. "To bo precejšen razvojni izziv, saj za takšne objekte veljajo strožji predpisi in zahteve."

Ukvarjati se nameravajo tudi z inženiringom, kar so doslej izvajali zunanji kooperanti, saj imajo po Lukičevih besedah zdaj možnost, da zaradi recesije dobijo najboljše kadre. Tretja smer razvoja pa bo prenova starih, energijsko potratnih hiš in stanovanjskih blokov z ustreznimi fasadami, s čimer bo po njegovem mnenju gradbeništvo v prihodnjih letih imelo precej dela. In seveda nenehno izboljševanje sedanjih sistemov.

Čeprav trenutno delujejo na skrajni meji zmogljivosti, si večjih naložb Lukičevi ta trenutek ne bodo privoščili, saj menijo, da krize še ni konec. Pravkar montirajo najsodobnejši stroj za izdelavo strešnih konstrukcij in krojenje konstrukcijskega lesa. Februarja bodo zamenjali sedanje in inštalirali nekaj dodatnih obračalnih miz za izdelavo stenskih in stropnih elementov, s čimer bodo proizvodne zmogljivosti povečali za okoli četrtino. Naložbi sta skupno vredni 550 tisoč evrov. Tudi sedanja lokacija zaradi vse več logistike postaja pretesna.

Prodor na francoski trg

Lumar, ki na domačem trgu ustvari okoli 70 odstotkov čistih prihodkov od prodaje (ne leto izdelajo okoli 65 hiš), za letos načrtuje krepitev na italijanskem trgu - v ognju imajo nekaj večjih projektov za gradnjo poslovnih objektov in apartmajskega naselja s hotelom - ter prodor na francoskega. Do konca leta naj bi v tujini prodali že okoli polovico svojih osnovnih produktov.

"Razveseljivo je, da je francoska vlada sprejela zakon, s katerim določajo delež montažnih nizkoenergijskih novih gradenj, hkrati pa v Franciji prave konkurence tako rekoč še ni," pojasnjuje direktor Lumarja. Trenutno z ekipo francoskih arhitektov proučujejo zakonodajo, dali so tudi že ponudbe za nekaj večjih projektov. Največja ovira je, da potencialni naročniki v tem času zelo težko pridobivajo vire financiranja, poudarja Lukič.

V družini pogosto frči perje

Ime podjetja Lumar je sestavljenka priimka Lukič in imena Marko, Milanovega sina, ki je v podjetju glavni razvojnik in komercialist za domači trg. Računovodstvo in druge naloge opravlja sestra Slavica, pravne posle pa hči Mateja (trenutno na porodniškem dopustu). Kot je slišati, se v diskusiji med njima pogosto krešejo iskre. "Uf, ravno včeraj sva se spet, oba sva zelo trmasta," pojasnjuje oče, medtem ko se sin v sosednji sobi pogovarja s potencialnimi kupci iz tujine. "Čeprav je pogosto zelo težko delati na tak način, oba sva zelo trmasta in oba veliko veva in znava, pa človek na drugi strani nujno potrebuje nekoga z drugačnimi pogledi, ki mu bistri misli."

Podjetje je, precej netipično za Slovenijo, v stoodstotni lasti žene Hilde. "V družini si izjemno zaupamo. Sicer pa si je žena to zaslužila, z mano ni lahko živeti," pojasnjuje Milan Lukič, "sem trmast in trd, vendar, verjamem, pošten."

Milan, ki ima izkušnje pri vodenju velikih podjetij, v drugi polovici osemdesetih let je bil generalni direktor Marlesa , član uprave sozda TIM, član uprave Palome in prvi mož sarajevske Tvornice montažnih kuća, trdi, da je veliko teže voditi majhno podjetje, saj mora manager zaradi manjše ekipe obvladati še veliko drugih, specifičnih znanj in nalog. "To velja tudi za druge zaposlene v majhnem podjetju."

Avtorica: Bojana Humar

Vir: www.finance.si