Mateja A. Leskovar se z gradbeno biologijo, ki v središče postavlja človeka in njegovo varovanje zdravje ter s tem varovanje okolja, ukvarja že več kot deset let. Poklicna pot jo je peljala od projektiranja in gradnje sodobnih energetsko varčnih hiš iz izključno naravnih materialov do proizvodnje lastnih naravnih gradbenih materialov in panelov za hitro montažno gradnjo lesenih hiš, ki so primerni za nizkoenergijske objekte; posveča pa se tudi prenavljanju avtohtone stavbne dediščine. Za Energetiko.NET je spregovorila o razliki med gradivi in materiali, o zanjo spornem prisilnem prezračevanju in nam razjasnila pojem biopasivna hiša.

Gradbeni biologi na bivanje ne gledate zgolj s tehnološkega vidika, v ospredju stoji človek in njegovo počutje. Kako se razumeta tehnološki in »človeški« vidik?

Kombinacija tradicionalnega znanja in sodobnih tehnologij je tista optimalna pot, ki se kaže tudi v gradbeništvu. Oblikovali smo jo v izraz bio-pasivna hiša. Pod bio v tej besedni zvezi razumemo, da je taka hiša narejena izključno iz naravnih materialov in da hkrati ne posegamo po nereciklirnih materialih, pasivna pa pomeni, da zagotavljamo maksimalno energetsko varčnost.

Za razliko od pasivne gradnje, ki jo spodbujajo država in druge inštitucije, ki jih zanima le ozki tehnološki vidik varčevanja z energijo, gledamo na pasivnost širše. Za bio-pasivne hiše bi lahko celo rekli, da so aktivne hiše, saj se v njih nenehno pridobiva in izkorišča energija iz okolja za lastne potrebe ... Pomemben segment je tudi varovanje voda. V bio-pasivni hiši zagotavljamo naravni cikel vode: zbrana deževnica steče skozi hišo nazaj v okolje, kjer se obogati, itd.

Čeprav namesto pasivna hiša raje rečemo aktivna hiša, pa izraz pasivna hiša ohranjamo zaradi ljudi, da vedo, v kateri energijski koncept hiša sodi. Slednje je pomembno zaradi prihodnjega certificiranja hiš glede na energijske razrede.

Bistvo pasivne hiše je, da je zasnovana tako, da ni nobenih toplotnih izgub. Torej ne potrebuje energenta. Toda ljudje v pojem bivanja zajemajo tudi kurišče, zato si noben investitor svoje hiše ne predstavlja brez tega elementa. Energent je v taki hiši bolj prisoten iz psihološke potrebe, ne toliko zaradi energijske. Energijo v taki hiši pridobivamo s pravilno pozicijo na parceli, v hišo prehaja na pasiven način in jo shranjujemo v materialih, zato ne potrebujemo kotlovnice.

Toda pasivne hiše, ki so predpisane z zakonom in jih država subvencionira, zahtevajo hišno tehniko, ki je zame sporna – prisilno prezračevanje. Mi zaradi uporabe naravnih materialov in njihove sposobnosti regulacije takega prezračevanja pravzaprav ne potrebujemo. Po drugi strani pa je zame sporno tudi to, da toplotne izgube, ki naj bi se jim izognili v pasivni hiši, izgubimo s proizvodnjo prezračevalne naprave. Poleg tega je prezračevalna naprava neke vrste klimatska naprava, v kateri ne moremo vzdrževati higiene zraka. Ljudje, ki živijo v takih pasivnih hišah, niso več v neposrednem stiku z naravnim okoljem, temveč živijo v umetnem okolju. Dandanes pa imamo težave z alergijami in nekaterimi drugimi boleznimi ravno zato, ker se odmikamo od naravnega okolja. Torej se bodo te težave le še stopnjevale.

Lahko z uporabo naravnih materialov standarde pasivne in plusenergijske hiše celo presežemo?

V kakovosti bivanja jih presegamo. Za gradbeno biologijo je značilno, da se ne zadovoljuje z zakonsko predpisanimi normami, ampak jih v primeru elektrosmoga presega celo za 10.000-krat.

Katere naravne materiale uporabljate in ali so slovenskega izvora?

Sama ne govorim o materialih, temveč o gradivih. Materiali pridejo iz tovarn oziroma so proizvod industrijskega procesa. Naravna gradiva pa so gradiva, ki jih vzamemo iz narave, ne da bi jih predelali, in morajo biti avtohtona oziroma najbolje lokalnega izvora. Bistvo ekologije naravne gradnje je ravno v tem, da deluješ lokalno. Ko oblikujemo naravno hišo, izhajamo iz gradiv, ki so razpoložljiva tam. Les je vedno osnovno ogrodje: če se odločimo za leseno masivno gradnjo, je les gradivo v celoti, če za leseno skeletno gradnjo, potrebujemo les samo za skelet.

Od tu naprej je odvisno od koncepta; od tega, ali želimo postaviti pasiven, nizkoenergijski ali energetsko varčen objekt, se spreminjajo »polnila« v skeletu. Od izolirnih materialov so v srednjeevropskem prostoru – ne morem izpostaviti Slovenije, ker nekaterih poljščin pri nas ne pridelujemo – možni žitna slama, lan in konoplja. Žitno slamo imamo doma, lanu in konoplje pa na žalost v taki obliki še ne. Nekaj nasadov sicer je, vendar premalo, da bi bili dovolj za potrebe gradnje.

Poleg lesa in rastlinskih vlaken uporabljamo tudi trstičje, ki ga na žalost v Sloveniji nimamo in ga zato uvažamo z Madžarske.

Od mineralnih surovin so na voljo ilovica, apno in kamen. V zvezi s prvim gradivom moram poudariti, da je med ilovico in glino razlika. Pri ilovici gre za glineno zemljo. Glineni ometi, proizvedeni so iz gline in peska, imajo drugačne lastnosti kot ilovica. Ko govorimo o gradivu, pa nimamo v mislih le omet, ampak to, da je iz ilovice narejena hiša. V tem primeru je to dejansko lahko samo zemlja. Glineni omet lahko uporabimo kot dekorativno dokončanje, ni pa to gradivo. Zato zelo razlikujem, kaj je gradivo in kaj je material.

Vse našteto imamo, a ga ne izkoriščamo dovolj.

Koliko je cena kvadratnega metra take gradnje?

Razvili smo sodobne hiše s štirimi tipi gradnje (lesena masivna, lesena montažna, slamnata montažna, ilovnata montažna), ki sem jih v desetih letih na osnovi izkušenj definirala in bi bili za trg sprejemljivi. Cena za kvadratni meter je od 1100 do 1500 evrov, cena za kvadratni meter klasične gradnje pa se giblje med 700 in 900 evri.

Če ostaneva pri kvadratnih metrih. V preteklosti so prevladovale velike hiše, zdaj pa se je ta trend obrnil h gradnji manjših hiš ...

Bistvo ekološkega načina je tudi v tem, da postanemo skromni in zadovoljni z malim. Naravna gradnja se je v prejšnjem stoletju, ko je bila največja stiska, »razpasla«. Tudi danes primanjkuje denarja in spodbuja trend samozadostne gradnje in hiš, ker posamezniki, čeprav se mogoče sliši neverjetno, že razmišljajo tudi o morebitnih skrajnih razmerah, o tem, kako preživeti, če ne bodo mogli biti priklopljeni na električno omrežje ... Je pa res, da je pravno-formalno v Sloveniji težko tako graditi, ker se urbanizmom in urbanistično načrtovanje vežeta na komunalno ureditev. Če je parcela komunalno urejena, se je pravzaprav treba priklopiti ...

Kakšne izkušnje pa imate oziroma imajo investitorji s konceptom bio-pasivne hiše, ko se oglasijo na upravnih enotah?

Z upravnimi enotami imamo na splošno pozitivne izkušnje, veseli so, da obstajamo. Je pa res, da je treba biti do njih in zakonodaje spoštljiv. Šele ko vse elemente sestaviš – investitorja, parcelo in njene naravne danosti, vire razpoložljivih materialov in na koncu še predpise –, je rezultat lahko uspešen.

Koliko projektov ste že izpeljali?

Tretjina mojega dela je posvečena prenovi starih hiš. Na tem področju so bili izpeljani dva, trije projekti. In pet, šest novogradenj.

S projektiranjem in z gradnjo sodobnih energetsko varčnih hiš iz samo naravnih materialov se ukvarjate od leta 2000. Kot ste omenili, prenavljate tudi avtohtono slovensko stavbno dediščino, zdaj pa ste ponudbo razširili še s proizvodnjo lastnih naravnih gradbenih materialov in panelov za hitro montažno gradnjo lesenih hiš, ki je primerna za izvedbo nizko-energijskih objektov.

Naravni materiali so bolj »ranljivi« od umetnih, dež in vlaga jim škodita, zato je te hiše mogoče graditi samo v idealnih vremenskih razmerah. Ker ne moremo v enem mesecu zgraditi toliko hiš, kolikor je povpraševanja, smo začeli razmišljati o panelni gradnji; znotraj štirih tipov hiš smo razvili slamnato montažno in leseno masivno hišo.

Vse lepo in prav, toda ljudje naravnim materialom, gradivom in gradnji nekako ne zaupajo ...

To je psihološki fenomen, ki se vleče iz prejšnjega stoletja, ko so zaradi grenkega spomina na vojne ljudje iz gole varnosti gradili hiše, za katere so menili, da bodo naslednjo katastrofo lažje preživele. Drugi vidik pa je revščina. Ljudje preteklost povezujejo z revščino. Filozofsko vprašanje pa je, kaj pomeni biti bogatejši. Trenutno je »zakon« trgovski center, kjer kupujemo izdelke, ki so od »včeraj« in nimamo izkušenj, kako se bodo dolgoročno obnašali in na nas delovali. Zaupanje v trgovske centre je ogromno, vračanje v preteklost, na katero nimajo lepih spominov, se zdi ljudem korak nazaj in tega ne povezujejo z razvojem.

Težava je tudi v tem, da pri nas nimamo bogate tradicije gradnje z ilovico, izjema so kakšne koče. Naslednji problem je dejstvo, da pri nas stare objekte iz teh materialov puščamo propadati do te mere, da je potem videti, kot da razpadata les in ilovica.

Ljudi je strah minljivosti, s hišami postavljajo mejnike, zato morajo biti zgrajene iz materialov, ki so večni, kot sta beton in plastika. In dejansko bodo ti materiali večni, s tem pa bodo postali naše breme. Da bi si zgradili dom iz nečesa, kar je mogoče reciklirati, je večini še nepojmljivo.

Avtorica: Valerija Hozjan

Vir: www.energetika.net