V terminologiji energijsko varčnih hiš se zadnje čase pojavlja izraz plusenergijska hiša, ki še dodatno prispeva k mešanju osnovnih oznak za posamezne energijske razrede hiš. Da bi jih ločili med seboj, je treba vedeti, kaj pomenijo. Kajti pasivna hiša ni nizkoenergijska, samozadostna pa ne ničenergijska.

"Po definiciji dr. Feista, ki je pasivno hišo razvil, je pasivna hiša zgradba, ki ne potrebuje aktivnega ogrevalnega sistema, torej radiatorjev, peči na fosilna goriva ..., kar je v uporabi danes," razmišlja prof. dr. Martina Zbašnik Senegačnik, u.d.i.a., iz ljubljanske Fakultete za arhitekturo. "V primerjavi z običajnimi hišami, v katerih živimo, so potrebe po toploti za ogrevanje manjše za tudi več kot desetkrat in znašajo na leto manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter, to je manj kot 1,5 litra kurilnega olja na kvadratni meter površine. Tako zelo majhne potrebe po toploti ima pasivna hiša zaradi dobrega toplotnega ovoja. Zgradba ima 30 do 45 cm toplotne izolacije, izredno toplotno izolativna okna, grajena pa je brez toplotnih mostov in zrakotesno, da toplota ne bi nekontrolirano uhajala skozi ovoj. Za zagotavljanje svežega zraka skrbi prezračevalna naprava z rekuperatorjem. Ta je potreben za vračanje toplote odpadnega zraka. Zaradi prezračevanja skorajda ni toplotnih izgub."

Sicer pa je pasivna hiša na zunaj taka kot vsaka druga hiša, grajena v katerikoli tehnologiji, ocenjuje sogovornica. "Konstrukcija je lahko masivna iz zidakov ali lahka iz lesenih elementov, med katerimi je toplotna izolacija."

Razlika med PH in NEH

Pasivna (PH) in nizkoenergijska hiša (NEH) se v osnovi razlikujeta po porabljeni toploti za ogrevanje, pojasni sogovornica. "Pasivna je na leto porabi manj kot 15 kilovatnih ur na kvadratni meter, nizkoenergijska pa precej več od tega. Pojem nizkoenergijska hiša je pri nas precej raztegljiv in je v praksi kar oznaka za vse zgradbe, ki se gradijo po trenutno veljavnih predpisih, torej 60 do 80 kilovatnih ur na kvadratni meter letno. V tujini so nizkoenergijske zgradbe tiste, ki imajo porabo energije za ogrevanje do približno 40 kilovatnih ur na kvadratni meter na leto."

Potrebe po toploti moramo pokriti z ogrevalnim sistemom. "Pri pasivni hiši z zelo nizkimi potrebami po toploti zadostuje t. i. toplozračno ogrevanje - ogreva se zrak, ki ga že zaradi potreb po svežem zraku vpihavamo v bivalne prostore. Ta zrak se največkrat ogreje s toplotno črpalko, lahko pa tudi s kakšnim drugim sistemom. Pri nizkoenergijskih hišah so potrebe po toploti večje. Sistem toplozračnega ogrevanja ne zadostuje, zgradba potrebuje klasični ogrevalni sistem, z radiatorji ali sistemom talnega ogrevanja."

Od pasivne do plusenergijske hiše

"V stroki velja nekaj osnovnih oznak za posamezne energijske razrede, denimo pasivna hiša, nizkoenergijska hiša, kar je že bilo omenjeno. Obstajajo še trenutno komercialno manj zanimive za širšo uporabo ničenergijske hiše, energijsko samozadostne hiše ter plusenergijske hiše. Vsaka od njih ima svoje karakteristike. Ničenergijska hiša je po definiciji zgradba, ki v letnem povprečju celotno porabljeno energijo (toploto in električno energijo) sama pridobi iz sončne energije, vendar ni neodvisna od javnega energetskega omrežja. Električno energijo v celoti oddaja v omrežje, za svoje potrebe pa jo iz omrežja jemlje. Samozadostna hiša ni priključena na noben vir energije, z vso potrebno energijo se oskrbuje sama. Proizvaja jo poleti in shrani za zimski čas. Nič ne prejema in tudi nič ne oddaja okolju (take so denimo planinske postojanke v visokogorju). Plusenegijska hiša je po definiciji v osnovi samozadostna. Pridobivanje električne energije v sončnih (fotovoltaičnih) celicah pa je tako obširno, da je dosežen presežek, ki se odda v javno omrežje, zato oznaka plusenergijska. Take hiše so trenutno še zelo drage, za splošno uporabo bodo še dolgo nerentabilne."

Mešanje pojmov

V praksi so pojmi omenjenih energijsko varčnih hiš malo pomešani in prilagojeni. "Tako je z nizkoenergijsko plus hišo ali aktivno hišo, ki se pojavlja v Avstriji. V resnici gre za nizkoenergijsko hišo, ki ima na strehi sončne celice za pretvarjanje sončne energije v električno. Ob ugodni orientaciji, naklonu in zadostni površini se lahko na strehi proizvede tudi več elektrike, kot jo zgradba potrebuje. Od tod tudi oznake, ki pa niso osnovane strokovno, ampak bolj komercialno. Hitro se pa razširijo v poljudnih medijih."

Vendar je Martina Zbašnik Senegačnik prepričana, da to ne prinaša zmede. "Prej bi rekla vzpodbudo. Tudi na ta način se vidi, da na področju gradnje prihaja do sprememb. Tisti, ki želi energijsko varčno hišo, se mora odločiti predvsem, do kje je pripravljen iti - do nizkoenergijske ali pasivne hiše, morebiti tudi do sončne elektrarne na strehi. Razlika je v sistemu ogrevanja in ceni, bivalnem ugodju, na koncu pa v letnih stroških za ogrevanje in celo prodaji elektrike v javno omrežje."

Avtorica: Sanja Verovnik

Vir: www.vecer.si