Arhitektura je skozi zgodovino svojega razvoja vedno stremela k ugodju človeka. Naj si bo to likovna skladnost z naravo, racionalna konstrukcijska logika ali pa preprosta toplina doma. Latinski avtor Vitruvij pravi, da je arhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (venustas), trdnosti (firmitas) in koristnosti (utilitas). Danes ni veliko drugače. Razvoj gradbenih materialov in človekova osveščenost o podnebnih spremembah, nenehnem vračanju k naravi in pomenu izkoriščanja naravnih, obnovljivih virov energije sta arhitekta in uporabnika pripeljala do točke, ko je treba o načinu bivanja, oblikah hiše ponovno razmisliti.

Dr. Martina Zbašnik - Senegačnik, univ. dipl. inž. arh., je izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Je nosilka predmeta Načela trajnostne gradnje in usmerjenega predmeta Projektiranje in kompozicija IV in V. V zadnjih letih se aktivno ukvarja s promocijo in uvajanjem standarda pasivne hiše v Sloveniji. Je pobudnica, soustanoviteljica in vodja Konzorcija pasivna hiša, ki trenutno združuje 38 podjetij in inštitucij s ponudbo, znanjem in komponentami za pasivno hišo in zelo dobro nizkoenergijsko hišo. Poleg številnih člankov v poljudnem, strokovnem in znanstvenem tisku doma in v tujini je avtorica knjige Pasivna hiša (2007), prve monografije na to temo v slovenskem jeziku. Sodeluje pri številnih arhitekturnih in raziskovalnih projektih, aktivna je tudi kot članica znanstvenih komitejev mednarodnih konferenc o pasivni hiši (Pecs, september 2009; Dresden, 2010).

Ali je gradnja pasivnih in nizkoenergijskih hiš danes arhitekturna moda ali nuja?

To je vsekakor nuja in ne trenutna moda. Je pa tudi res, da imamo danes nove tehnične možnosti in da ta nuja ni več tako težavna, kot se je to zdelo še pred nekaj leti. To je pravzaprav samo korak naprej v doslednem spoštovanju vsega tistega znanja, ki smo ga do sedaj že imeli. Gradnja energetsko varčnih hiš ni praktično nič novega.

Če vašo knjigo z naslovom Pasivna hiša začnemo brati od zadaj naprej, kjer razlagate ključne termine ali izraze, ki se nanašajo na energetsko učinkovitost gradnje, me zanima, pri katerih izrazih najbolj mešamo pojme? Pasivna hiša, nizkoenergijska…

Če govorimo o hišah z majhno porabo energije, potem sama raje uporabljam izraz nizkoenergijska hiša, ker se veže na energijo in ne na energetiko. To je direkten prevod iz nemščine in angleščine. Sicer pa mislim, da so osnovni pojmi med krogi interesentov, arhitektov in investitorjev že dokaj razčiščeni. Nizkoenergijska hiša je pri nas zelo raztegljiv pojem. S tem terminom opredeljujemo hišo, ki ima nižjo porabo energije, kot jo zahtevajo trenutno veljavni standardi. In če upoštevamo, da se je problematika začela intenzivneje razvijati pred leti, ko so bili standardi še bolj ohlapni, se je nizkoenergijska hiša reklo tisti hiši, ki je imela na primer porabo kurilnega olja za ogrevanje pod 10 litrov na m2 ogrevane površine. Ta meja se je potem višala. Z novim pravilnikom in novimi zahtevami bodo te omejitve še strožje, se pravi, da se bo zahtevalo večjo energijsko varčnost pri zgradbah. Po pravilniku, ki sedaj še ni popolnoma v veljavi, bomo gradili hiše s porabo 4 do 5 l/m2, torej od 40 do 50 kWh/m2 na leto. Še boljša je zelo dobra nizkoenergijska hiša z letno porabo od 15 do 35 kWh/m2. Trenutno optimalna je pasivna hiša, ki porabi za ogrevanje letno do 15 kWh/m2. Obstajajo tudi različne hiše, ki so popolnoma neodvisne od zunanjih virov energije in se oskrbujejo same, vendar so trenutno pomembne kot prototipi, na katerih se razvijajo nove tehnologije, in so za širšo uporabo še predrage.

Do pasivne hiše morda laiki čutijo neko nezaupanje. Hiša lahko funkcionira le s pomočjo naprave, ker gre za popolno zračno zatesnitev prostora. Rekuperacija zraka je odvisna od naprave…

Ta naprava je pravzaprav bolj preprosta kot peč na olje. Nikakor ne gre za digitalno napravo, ki bi ji ljudje ne zaupali. Gre za mehansko napravo, skozi katero stalno prihaja v hišo sveži zrak in v njej prejme toploto izstopajočega toplega zraka. Na tak način se izognemo toplotnim izgubam, do katerih pride zaradi odpiranja oken, kar nam sicer zagotavlja sveži zrak v zgradbah. In v običajnih hišah prezračevanje povzroči skoraj tretjino vseh toplotnih izgub. Poudarjam, da prezračevalna naprava ni klimatska naprava. Ta običajno zrak, ki je v prostoru, samo hladi in ne dovaja stalno svežega zraka, zato je ne moremo uporabiti za prezračevanje. Zato bi morali v sodobnih hišah, ne glede na to, ali so pasivne ali ne, uporabljati prezračevalno napravo. Zato, da imamo v prostorih vedno sveži zrak ob čim manjših toplotnih izgubah.

V katerem zgodovinskem obdobju se je gradnja nizkoenergijske hiše pravzaprav razvila? Arhitektura je ne nazadnje s tehnološkega vidika nenehna skrb človeka, da si ustvari bivalno ugodje. Skozi zgodovino stavbarstva in arhitekture postajajo gradbeni materiali vse popolnejši, učinkovitejši. Pa vendar ne gre prezreti dejstva, da ostajajo nekateri tehnološki dosežki še danes v uporabi in jih nismo presegli.

Zgodovina je imela veliko prelomnic v razvoju gradnje in uporabe gradiv. Že v najbolj zgodnjih obdobjih in, zgodovinsko gledano, do pred kratkim so pri gradnji upoštevali naravne danosti, da so zagotovili maksimalno zaščito pred vremenskimi neprilikami. Takratno bivalno ugodje je seveda danes nesprejemljivo. V zadnjem stoletju se je, najbrž zaradi funkcionalnosti in zahtev po višjem bivalnem standardu, tehnologija gradnje začela spreminjati in zgradbe so zahtevale čedalje več energije. Včasih so bile stene hiše debelejše in so bila okna manjša, nato so se stene vse bolj tanjšale, okna pa so postajala čedalje večja. Se pravi, da smo hišo zaradi želje po boljši osvetlitvi z energijskega vidika poslabšali.

Skozi celotno zgodovino arhitekture je prisotna težnja po bivalnem ugodju.

Vsekakor, in to v skladu s tehnološkim znanjem. Sprva z izrabo naravnih danosti, ki niso nudile posebno visokega bivalnega ugodja, potem s tehničnimi pripomočki - peč na drva, kurilno olje, plin, elektrika... - ki so sicer zagotovili višje udobje bivanja, vendar ob vse večji porabi teh goriv. Kar je postalo sčasoma nesprejemljivo, od tod težnja po večji energijski učinkovitosti in razvoju novih tehničnih rešitev.

Hiša, avto, letalo in park. Regulacija bivalnega ugodja je povsem različna, gre pa za isti namen - ob različni pogojih dosegati enako bivalno ugodje človeka, le z različno tehnologijo za doseganje cilja.

Če gledamo s stališča bivalnega ugodja, imamo pri naštetih prostorih enoten cilj: doseči primerno temperaturo, cirkulacijo zraka in vlago. V hiši, avtu in letalu to dosežemo z gorivi. Čim prižgemo v avtu klimo, porabimo več goriva. V parku se na ugodje odzivamo z obleko in z našimi fizičnimi aktivnostmi. Poleti gremo v park v lahkih oblačilih in tam lahko posedamo. Pozimi pa hodimo v park v bundah in smo fizično aktivni, sicer je naše termalno ugodje kaj kmalu bolj slabo.

Če je hiša po Le Corbusieru "naprava za bivanje", kaj je potem fasada?

Fasada ali opna zgradbe je "človekova tretja koža".

Katere so karakteristike energijsko varčne hiše? Kaj pomenijo lega, oblika, odprtine in razporeditev prostorov? Ali v skladu z logiko energijsko varčne hiše iščemo in sledimo novim oblikam bivalnega okolja?

Pomembno je predvsem to, da energijsko varčna hiša ni tujek v prostoru, ampak se sklada z grajeno okolico. Arhitekt lahko tudi energijsko varčno hišo oblikuje skladno z okolico - tako optimira tudi lego, odprtine in obliko. Pasivna hiša ne pomeni degradacije arhitekture. Tudi pasivna zgradba mora biti oblikovana tako, da ne odstopa od predpisanih meril. Strah pred pasivnimi hišami zaradi neustrezne oblike ni utemeljen. Tudi sedaj nismo vedno zadovoljni s sodobnimi arhitekturnimi dosežki, ki so poleg tega še energijsko potratni.

Estetika bivalnega okolja in posameznih objektov je seveda stvar subjektivne presoje. Pri energijsko varčnih hišah imajo verjetno pomembnejšo vlogo numerični parametri in tehnični podatki. Pa vendar je pomembno, kakšna je oblika prostorov, v katerih se človek giblje, saj jih sprejema tudi skozi neko emocionalno sfero.

Tudi v običajnih hišah je normalno, da želimo imeti bivalni prostor odprt na jug, servisne prostore pa imamo na severu. Ta princip poskušamo čim bolj upoštevati tudi pri pasivnih in zelo dobrih nizkoenergijskih hišah. Pri teh pa je pomembno, da je toplotni ovoj sklenjen, torej vanj ne smemo locirati neogrevanih servisnih prostorov. To mora seveda arhitekt upoštevati. Oblike zgradbe pa so lahko poljubne. Treba se je zavedati, da na primer pasivni standard laže dosežemo pri bolj enostavnem, ne preveč razčlenjenem ovoju. Toplotne izgube so večje, če ima pri enaki tlorisni površini zgradba več zunanjih površin. Ampak to ne pomeni, da mora biti zgradba enostaven kvader z enokapnico. Take so bile prve pasivne hiše, na katerih se je razvijal standard. Pri bolj razgibanem ovoju je morda treba vgraditi malo več toplotne izolacije in skrbno izdelati detajle, da ne pride do toplotnih mostov. Ampak to pokaže izračun, ki ga je treba predhodno izdelati. Numerični parametri ne onemogočajo zadovoljevanja emocij v grajenem okolju. S predhodnim izračunavanjem pač že vnaprej preverimo energijsko učinkovitost objekta, da je med gradnjo in po njej čim manj popravkov - čeprav smo v Sloveniji že uvedli status "sprememb med gradnjo", s čimer služi predvsem gradbena sfera…

Bolj relevanten se mi zdi izračun toplotne izolativnosti take hiše. Oblika je stvar subjektivne presoje, do katere pride arhitekt skozi različne procese ustvarjanja in dialoga z naročnikom. Ne nazadnje se arhitektura kot oblikovanje manifestira skozi formo, do katere prihajamo.

Seveda so tudi oblike zgradbe lahko posledica tehnoloških rešitev in uporabe materialov. Toplotni mostovi, kjer so izgube toplote na določenih mestih bistveno večje, so bili v preteklosti neizogibno dejstvo in se jih je kot pojav upoštevalo. Na steni s tanko plastjo toplotne izolacije so bili manj moteči. Ko pa je toplotna izolacija na zgradbi postala debelejša, so postajali veliko bolj moteči v ovoju zgradbe. Poleg toplotnih izgub se namreč na njih pojavlja plesen. Pri pasivni hiši toplotnih mostov ne sme biti, arhitekt je postavljen pred rebus, kako se jim izogniti. Kjer pa je neizogiben, ga je treba analizirati in te toplotne izgube, ki jih povzroča, vključiti v izračun.

Če primerjamo človeško kožo s fasadnim ovojem hiše, najdemo podobnosti. Koža človeka se na različnih delih različno guba in ima drugačne lastnosti, različno Ph-vrednost, drugačno občutljivost… Ustnice so na primer mesto, kjer koža prehaja iz zunanjosti v notranjost človeka. Gre za neko specifiko in ne nenazadnje za ornament človeka. Podobno je pri hiši…

Rekla bi, da je toplotna izolacija hiše naša obleka. Tudi obleka ima povsem različne funkcije in karakteristike. Danes poznamo zelo različne materiale. Vsem pa je skupno to, da se v njih počutimo udobno. Pri hiši imamo toplotno izolacijo ovoja ter izolacijska okna in vrata. Hiša je torej izolirana podobno kot mi, ko gremo na smučišče in smo zelo dobro oblečeni. Skratka, s tem dosegamo ugodje. Ko pa si damo na primer na smučišču rokavico iz roke, se nam ugodje poruši. To je pravzaprav toplotni most. Brez ene rokavice nas po celem telesu lahko hudo zebe. Tako je tudi pri hiši, lep primer je balkon, ko nam konzolna konstrukcija balkona prebije toplotno izolacijo.

Izhajamo iz dediščine modernizma. Kakšen vpliv ima modernizem, ki je pravzaprav vpeljal toplotni most v arhitekturo, na današnjo gradnjo?

Prvi modernizem sploh ni poznal izolacije. Torej, ker ni bilo izolacije, ni bilo tudi toplotnega mostu. V 70. in 80. letih smo zaradi krize na trgu goriv začeli uvajati izolacijo, ki je zmanjšala porabo energije, pojavili pa so se topotni mostovi. In s tem težave. Kljub vsemu pa menim, da je mogoče tudi danes skozi oblikovni koncept modernizma zelo dobro dosegati toplotne karakteristike hiše.

Kako lahko arhitekt pripomore k temu, da se usmerja gradnjo v trajnostni razvoj v razmerju do aktualne politike, ki o tem ne ve nič, in naročnika, ki je dovzeten za kakovostno gradnjo?

Prvi pogoj za kakovostno gradnjo sta naročnik in strokovno podkovan arhitekt. Lahko govorimo o dveh pristopih. Dober arhitekt lahko ponudi investitorju energijsko varčno rešitev koncepta bivanja, ne da bi se ta tega popolnoma zavedal, lahko pa investitor pride do arhitekta in od njega želi pasivno hišo. Osveščen arhitekt ima torej vedno lahko zelo jasno projektno nalogo. S svojim znanjem in z znanjem sodelavcev, ki so nujno potrebni v timu (gradbeni fizik, projektant strojnih inštalacij itn.), lahko izdela načrt za trajnostno, ekološko ali pasivno hišo. Seveda mora poznati naravne zakonitosti in tehnične značilnosti materialov, iz katerih bo sezidal hišo. Pasivna hiša v principu ni nič posebnega; gre za dober toplotnoizolativen in zrakotesen ovoj in izvedbo brez toplotnih mostov. Če se arhitekt zaveda, da je treba hišo skrbno preučiti po prerezu, tlorisu, stikih različnih gradiv, je rešitev hitro jasna in učinkovita.

Mislim, da v zadnjem času ne moremo govoriti o tem, da aktualna politika ne ve nič o trajnostnem razvoju. Pohvaliti moram prejšnjo vlado, ki je sprejela akcijski načrt, na podlagi katerega je Eko sklad RS maja 2008 objavil javni razpis za nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb. Na podlagi tega investitorji lahko pridobijo sredstva tudi za gradnjo stanovanjskih stavb v nizkoenergijski in pasivni tehnologiji. Prav te finančne spodbude so pomenile veliko prelomnico v gradnji pasivnih hiš. Investitorju veliko pomeni, da od države dobi nekaj tisoč evrov, za pasivno hišo iz naravnih gradiv tudi do 25.000 evrov. Po podatkih Eko sklada Republike Slovenije se je v letih 2008 in 2009 začelo pri nas graditi 185 energijsko varčnih hiš. Popolnih vlog je trenutno 120, 43 od njih je za pasivne hiše.

Zakaj se je zgodil zamik PURES. Ali ta zakon še ni zrel?

Rok uvedbe zakona se je podaljšal zaradi nekaterih nedoslednosti v metodologiji. Vsekakor zahteve po energijski varčnosti ne bodo nič blažje, zato lahko že danes gradimo po novem standardu.

Kako se preverja izvedbo pasivne hiše?

Ustreznost načrtovanja in izvedbe pasivne hiše je mogoče preverjati, za to skrbi nekaj inštitucij iz Evrope, največ pa Passivhaus Institut iz Darmstada. Pri nas se bo s tem predvidoma ukvarjal Gradbeni inštitut ZRMK. Trenutno izvajamo preverjanje za hiše, ki so dobile finančne spodbude. Taka hiša mora imeti ustrezen izračun po metodi PHPP (Passivhausprojektierungs Paket 07), narejen mora biti preizkus zrakotesnosti, lahko pa se izvede tudi termografsko slikanje, s katero se dokaže, da zgradba nima toplotnih mostov. Ustrezno izvedbo investitor dokazuje tudi s fotografijami detajlov pri posameznih fazah gradnje.

Zelo zanimive so fotografije, ki barvno prikažejo mesta, kjer hiše prepuščajo toploto.

Slikanje s termografsko kamero je tudi pri naš že veliko let ustaljena metoda za preverjanje toplotnega ovoja zgradbe. Kamera zazna različne temperature ovoja zgradbe, kar je mogoče prikazati tudi v barvah. S to napravo odkrivamo napake pri gradnji. Termografska kamera je seveda zelo zanimivo orodje, uporabno predvsem pozimi, ko so zunanje temperature nizke in je mogoče ločiti temperaturne razlike na fasadi. Tudi pri pasivnih hišah.

Torej bi morala država kot prva svoje prostore urediti po standardih energijsko varčne hiše.

Vsekakor. Tako bi morala biti narejena državna palača, vse šole, vrtci… Skratka vse državne zgradbe bi morale biti pasivne. Država bi morala bit najbolj gospodaren investitor, ker gre za denar davkoplačevalcev. To bi bil velik zgled tudi za druge sektorje.

Koliko dražja je taka investicija?

Gre za presenetljivo majhno razliko. Seveda če primerjamo zelo dobro nizkoenergijsko hišo, ki bo kmalu postala standard, in pasivno hišo. Izračuni in tudi že izkušnje kažejo, da je med njima razlika v ceni približno štiri odstotke. Kar se seveda v nekaj letih hitro povrne. Vendar smotrnosti investicije ne smemo gledati le skozi to, kdaj se povrne. Ne nazadnje je to najbrž najboljša naložba v naše pokojnine - z nizkimi stroški ogrevanja nam bo ostalo več od njihove sicer negotove višine. Pri pasivni hiši se premalo poudarja tudi bivalno ugodje. V hiši je vedno toplo, posebna kvaliteta pa je vedno svež zrak, ki ga v običajnih hišah pozimi nikoli ne moremo doseči, ne da bi odprli okna in ohladili prostor. Pa še to pomaga samo za kratek čas.

Ali so gradbena podjetja pri nas pripravljena graditi pasivne hiše. Imajo dovolj znanja?

Na splošno se raven poznavanja energijsko varčne gradnje dviguje. Mislim, da trenutno o tem še ne moremo govoriti za vse. Zlasti to ne velja za velika gradbena podjetja. Nekatera manjša podjetja pa so se že specializirala tudi za gradnjo pasivnih hiš in imajo že precej uspešnih realizacij po vsej Sloveniji. Znanja je čedalje več tudi pri proizvajalcih in ponudnikih komponent, ki so potrebne za pasivno hišo. Že v začetku lanskega leta smo ustanovili Konzorcij pasivna hiša, v katerem združujemo znanja in ponudbo kar slovenskih 38 inštitucij, podjetij in bank, ki se trudijo za promocijo, načrtovanje in izvedbo pasivnih in zelo dobrih nizkoenergijskih hiš. Na Fakulteti za arhitekturo izobražujemo tudi arhitekte in preostale projektante. Brez skrbi, pasivno hišo znamo narediti z domačim znanjem.

Kako je pasivna hiša sprejeta v tujini in kako je v Sloveniji?

Prva pasivna hiša je bila zgrajena v Darmstadtu leta 1991, leta 1996 je nastal standard pasivnih hiš. Pasivnih hiš je v Nemčiji, Avstriji in Švici od 15.000 do 20.000. Pasivne hiše so eno- in večstanovanjske hiše, poslovne zgradbe, šole, vrtci, cerkve, proizvodni prostori, športni objekti, študentski domovi… Najvišje ležeča je pasivna hiša Schiestl v avstrijskem pogorju na 2100 metrih nadmorske višine. Na Dunaju bodo letos začeli graditi največje večstanovanjsko naselje v pasivnem standardu. Zgledov in izkušenj je veliko, kar je lahko velika spodbuda tako za slovenske investitorje kot za državo. Ne nazadnje - zgradbe so veliki porabniki energije in proizvajalci CO2. Pasivne hiše potrebujejo 10-krat manj energije kot običajne zgradbe, v katerih živimo danes, proizvedejo tudi za toliko manj CO2. Ob takih rezultatih bi pričakovali, da bo politika z ustreznimi ukrepi še bolj aktivno podprla gradnjo pasivnih hiš. Velik potencial energijskih prihrankov so na primer večstanovanjski objekti, ki so potrebni energijske sanacije. Z dobro zakonsko podlago bi z minimalnimi finančnimi vložki lahko prihranili precej energije za ogrevanje. Ali pa bomo čakali, da bomo porabo zmanjšali takrat, ko bodo dobavitelji zemeljskega plina spet ustavili njegovo dobavo. Da le ne bi prišlo do tega kmalu - spet namreč prihaja zima…

(Vir: www.dnevnik.si)